Steve Hewitt & Perry Bamonte: Točka nič pomeni dobrodošlo streznitev

Steve: Nikakor ne obžalujem, da sem se vrnil tja, kjer se je vse začelo. Na začetku morda niti ne, a danes, po nekaj letih, sem prepričan, da bi se moralo več glasbenikov znova srečati s svojimi koreninami. Mnogi potem, ko jim je uspelo, pozabijo na svojo underground preteklost, nekateri celo zanikajo, da so nekoč garali po klubskih špilih za sendvič in gajbo piva. Po zaslugi najine preteklosti Love Amongst Ruin sicer ne sodimo mednje, a poznamo ta občutek. Noben glasbenik ne bi smel pozabiti, od kod je prišel in skozi kaj vse je šel, da se je prebil. Pravega nastopanja se naučiš v malih klubih, kjer so poslušalci tik pred tabo, ne pa na stadionih, kjer te poleg visokega odra od prve vrste loči vsaj trideset metrov in garnizon varnostnikov.

Perry: Točka nič, kot si omenil, pomeni tudi neke vrste streznitev. Dobrodošlo streznitev. Karte se na novo premešajo in ponovno se moraš dokazovati, kar je v ustvarjalnem smislu zelo dobro. V tej fazi ni pomembno, kaj si prinesel s seboj, kar šteje, je, kako boš tlakoval pot naprej. Ne blefiram, če priznam, da zares uživam, ko znova drgnem klubske odre. Poganja me neka davno pozabljena radovednost, nemir, kaj me čaka naslednji dan, saj je na neki način vse novo. Po vsej kilometrini sem znova začutil mladostni zagon, ki sem ga pogrešal pri rutini The Cure. Ne pretiravam, lepo se je bilo vrniti na male odre in početi stvari, ki smo jih počeli, ko smo bili najstniki. Love Amongst Ruin si ne domišljamo, da sodimo na odre, kjer smo pod nekim drugim naslovom nekoč že bili. Za vse je potreben čas in veliko potrpljenja, in prav je tako.

Steve: Včasih s kotičkom očesa res pogledam, kaj se dogaja s Placebo, sicer pa so informacije prej stvar naključja kot resnega raziskovanja ali sledenja njihovi poti. Resda teh naključij ni malo, vendar niso plod kakega zalezovanja, temveč dejstva, da nas od vsepovsod zasipajo z informacijami. Težko je prezreti, kaj se dogaja z ljudmi, ki jih kakorkoli poznaš. To bi moral početi načrtno, se izolirati, sicer te hote ali nehote doseže informacija.

Perry: Lahko bi le ponovil njegove besede, čeprav je Steve takoj po odhodu iz Placebo nadaljeval, medtem ko sem sam do povabila v Love Amongst Ruin povsem zanemaril glasbeno kariero. Doma sem sicer vzel kitaro v roke, da ne bi povsem zarjavel, vendar nisem imel v načrtu nobenega resnega projekta. Tu in tam me je kdo poklical, če bi se pridružil bendu, vendar nič resnega, dokler me ni Steve prepričal. Love Amongst Ruin je bil zame nov začetek. Nikoli se nisem »šlepal« na staro slavo, ki, če smo čisto iskreni, niti ni bila moja.

Perry: Še danes ne vem, zakaj me je Robert Smith nagnal iz benda. Vem pa, da Porl ni imel nič s tem, zato se mi je zdelo nefer, da so določeni krogi razvili fantomske teorije zarote in začeli glasno blatiti in obtoževati mojega prijatelja. Čutil sem potrebo, da se oglasim preko spletne strani in zavrnem zlobna namigovanja in neumestna natolcevanja.

Steve: Na samem začetku je bil bend precej na prepihu, pravzaprav niti nisem štel, koliko ljudi se je v dobrem letu sprehodilo skozi. To je po svoje slabost, a na dolgi rok prednost glasbenikov z izkušnjami. V vsakem trenutku vsaj približno vemo, kaj si na kateri poziciji želimo slišati. Bas linija je vedno šepala. Saj ne, da basisti ne bi bili dobri, sploh Teresa Morini je bila blizu temu, vendar se niso ujeli z mojo vizijo benda. S Perryjem sem dobil točno to, kar sem hotel. Resda sem že vnaprej vedel, da bo tako, saj sem poznal njegov edinstven doprinos k temačni in zgoščeni zvočnosti The Cure. V Love Amongst Ruin ima sicer več svobode, da razvija svoj talent, a na koncu se v luči celotnega benda izpadi posameznikov uravnotežijo.

Perry: Steve je bil zelo vztrajen v prepričevanju, naj se mu pridružim. Še na moji poroki ni odnehal. Ko sem končno privolil, ni skrival navdušenja, a je v isti sapi dodal: »Mimogrede, v bendu boš poprijel bas kitaro.« Po enajstih letih premora sem tako konec lanskega novembra znova stopil na oder. Občutek je bil sprva nenavaden, a sem si hitro priklical v spomin, kako se stvarem streže. Danes sem mu hvaležen, da je vztrajal. Žena malce manj, četudi je nekje v sebi vedela, da bo prišel dan, ko bom znova odšel na turnejo.

Steve: Perry je bil moja izbira že veliko prej, preden je pristopil k bendu. Ko sva se spoznala, sva bila oba še v matičnih skupinah, a sva takoj navezala pristno prijateljstvo. Takrat seveda še nisva vedela, kako se bodo stvari obrnile. Po svoje sem vesel, da ga je Robert Smith nagnal iz benda, sicer bi še naprej mrzlično iskal basista. Prvič sva zaigrala skupaj v Parizu pred kakimi petnajstimi leti, ko smo bili Placebo in The Cure gosti v neki radijski oddaji. Vsak je v studiu v živo odigral kratek program, na koncu pa smo se združili in kot superskupina odigrali njihovo skladbo If Only Tonight I Could Sleep. To je bil začetek lepega prijateljstva…

Perry: Če se po studijskem delu ne bi odlično počutil v bendu, bi vse skupaj pustil. O tem ni nobenega dvoma in fantom sem to tudi povedal. Nobenega pritiska nisem zganjal, le iskren sem bil; če ne bi šlo, pač ne bi šlo. Poslovili bi se kot dobri prijatelji. Zgodba se je odvila v pravo smer. Po dolgem času sem začutil neverjetno vznemirjenje, trk idej, ki so se združile v odličen material. Že demo posnetki so bili izjemna napoved, v studiu pa se je stvar do konca razživela. Vsi smo začutili odgovornost, da se potrudimo po najboljših močeh, in rezultat so prepoznali tudi številni kritiki uglednih glasbenih revij. To odgovornost navznoter poskušamo sedaj prenesti tudi navzven, do obiskovalcev koncertov, tako kot so to storili The Cure leta 1989, ko so kot prva velika zahodna skupina nastopili v komunistični Jugoslaviji…

Perry: S takšno popotnico so nas pospremili na pot v Ljubljano – da bomo pri vas nastopili kot ena prvih velikih skupin z druge strani železne zavese. Ne drži?

Perry: Tega pa nisem vedel. Nas so jasno in glasno poslali na pot v prepričanju, da smo med prvimi. O tem je tudi tekla beseda na avtobusu. Še danes se spominjam tistega dne, kako veseli smo bili, da je bil koncert razprodan in publika čisto »zmešana«. Simon Gallup je še dolgo potem naokoli razlagal, da spada koncert v Ljubljani med njegove najljubše. Od zdaj naprej se bom spraševal, zakaj so nas opremili s takšnimi informacijami, kaj se je skrivalo zadaj. Resnično prepričanje, površnost, nevednost, morda celo namerna dezinformacija? Res mi ni jasno. No, z vašega zornega kota zelo sem vesel, da se vam je že pred prihodom The Cure dogajalo veliko zanimivega. Po bendih, ki si mi jih naštel, lahko sklepam, da niste prav nič zaostajali za nami.

Steve: Primerjava je skoraj nemogoča, saj nam je z Lose Your Way uspel velik preskok naprej na vseh ravneh. Več je eksperimentalnih prijemov, surovih akordov in elektronike. Bend je bolj enoten in usklajen, tudi sam sem napredoval kot pisec. Prvenec je bil poln frustracij in grenkobe, ki so se nabirale v meni na zadnji turneji s Placebo. To sem moral spraviti iz sebe, da sem lahko naredil korak naprej. Ko sem se razbremenil, otresel frustracij, sem tudi spoznal, kaj pravzaprav hočem z novim projektom povedati. Od tu naprej sem samo še urejal podrobnosti in pustil stvarem, da se odvijajo po naravni poti.

Perry: Spremembe so potrebne, če hočeš najti nov smisel. Kar se naju tiče, sva ga našla v zadnjem času, zato Love Amongst Ruin odlično funkcionira na odru in pod njim. Če sem malce egocentričen, se niti Stevu niti meni ne bi bilo več treba dokazovati, saj sva se s Placebo in The Cure že dokazala. Vendar je najina želja ravno nasprotna: hočeva se znova in še enkrat več dokazati in Lose Your Way je prva stopnica na tej novi poti. Po padcu se je treba naučiti vstati. Šele s tem dokažeš, da si dozorel kot umetnik in kot človek. Glede na najino ozadje bi lahko zahtevali, da nas uvrstijo na največje odre, a vsi vemo, da vsak pravi bend svojo konsistentnost odkriva na klubski ravni. Ti špili so naše vaje, bend se z njimi krepi in zori. In čeprav imamo nekaj povabil na večje poletne festivalske dogodke, se bomo potem vrnili v male klube. Na tej turneji sem namreč spoznal, kaj pravzaprav sem ves ta čas pogrešal: neposredno interakcijo s poslušalci.

Steve: Niti ne, vsega sem imel vrh glave in res bi mi prišel prav počitek, ki pa ga potem ni bilo. V zraku je bilo veliko negativne energije, hkrati pa sem imel v predalu veliko pesmi, ki sem jih zložil v času bobnanja pri Placebo. Ljudje pogosto ne vedo, da sem z Brianom Molkom sestavil kar nekaj besedil in v bendu sodeloval tudi kot spremljevalni pevec. Po petindvajsetih letih za bobni sem se odločil, da se preizkusim še kot pevec. Odločitev ni bila lahka, vendar sem spoznal, da je bolje to, kot da na silo iščem novega pevca. Najprej sem imel nekaj zadržkov glede petja, zdaj pa sem se navadil in za mikrofonom prav uživam. Biti pevec mi pomeni tudi novo obliko dokazovanja, čeprav mi tega ne bi bilo treba. Za mano so odmevna sodelovanja z Davidom Bowiejem, Robertom Smithom, Frankom Blackom, Michaelom Stipom, Nickom Cavom… Že samo ta imena bi mi odprla marsikatera vrata.

Steve: To primerjavo sem slišal že večkrat, ne samo zaradi prehoda izza bobnov pred mikrofon, tudi zaradi sodelovanja z glasbeniki na različnih koncih. Ne vem, kako je bilo v njegovem primeru, v mojem je šlo za korak v neznano. V dnevni sobi in pod tušem je lahko prepevati, pred poslušalci veliko težje. Še dandanes imam tremo, preden stopim na oder. Nekajkrat, sploh na začetku, sem se spozabil in zavil za bobnarski set, a hitro spregledal napako in si rekel, zaboga, Steve, ti vendar ne bobnaš, ti poješ in igraš kitaro! Je pa Dave Grohl nam bobnarjem s prestopom naprej dal lepo popotnico in dokazal, da se da. Ne bom tajil, da sem se zgledoval po njem.

Steve: Z vsem spoštovanjem do Phila, ostanimo raje pri Davu.

Steve: Gre preprosto za družbeno refleksijo. Ko sem bil star šest let, sem na televizijskih ekranih gledal vojno na Bližnjem vzhodu, danes jih imam štiriinštirideset in vojna se tam še vedno ni končala. Še več, razširila se je in ta zelo kompleksen konflikt se počasi širi proti zahodu. Razmere se ne izboljšujejo, prej nasprotno. To je pripoved o vojakinjah in vojakih, ki so primorani vzdrževati red na vojnih območjih in ljudem lajšati trpljenje, a trpijo predvsem sami. Ko se polni frustracij vrnejo domov, nanje pozabimo. Pesem govori v imenu teh pozabljenih vojakov, ki so se daleč stran prisiljeni v našem imenu boriti namesto nas. Kajti četudi vojne ne podpiramo, jo tisti, ki smo jih izvolili, razpihujejo naprej.

Perry: Modern War Song je vsekakor najmočnejša pesem na albumu. Vedno, kadar jo igramo, čustva privrejo na dan. Dobesedno vidim podobe teh nesrečnih ljudi, ki nam jih preko satelitskih signalov pošiljajo v udobja naših dnevnih sob, zato je zame njeno sporočilo še močnejše. Prinaša nov pogled na star konflikt, saj smo vajeni ragljanja politikov o tem, kaj vse je po njihovem prav in kaj narobe, nikoli pa ne izvemo, kako se počuti nekdo v prvih bojnih vrstah. Lahko je biti pameten v varnem zavetju daleč stran, težje pa, ko se znajdeš v navzkrižnem ognju in se trudiš edinole preživeti.

Steve: Še preden sem postal enakopravni član Placebo, mi je bilo jasno, da bo moj – če sploh – avtorski pristop v bendu zreduciran. To sem vzel v zakup in se učil. Seveda v Placebo ni bilo vse idealno, a moj čas v bendu razumem kot blagoslov in obvezo, da se poskušam približati številkam, ki sem jih dosegal z Brianom in Stefanom. Biti v popularnem rockovskem bendu je najboljša služba na svetu, o tem bi dvoma. Resda ni vse tako glamurozno, kot se na zunaj zdi, veliko je sporov in odrekanj, vendar je ne bi zamenjal za nič na svetu. Znati ustvariti glasbo, ki nagovori dvajset tisoč poslušalcev v dvorani ali šestdeset tisoč na stadionu, je nepopisen občutek zadovoljstva. Na to pot sem se sedaj podal tudi z Love Amongst Ruin.

Perry: Ničesar ne obžalujem in nikomur ničesar ne zamerim, niti Robertu Smithu. Njegovo vodenje benda je avtokratsko, a gre za njegov bend, zato lahko počne, kar ga je volja; lahko vabi in odslavlja glasbenike. Diktatura v bendu je dvorezen meč, včasih je tudi dobra. V skupini je najpomembneje, kako se člani med sabo razumejo. Poznamo velike skupine, v katerih ni občutka skupnosti in se člani benda na turnejah vozijo vsak s svojim avtobusom. Ker se enostavno ne prenesejo več! Skupaj so samo še zaradi denarja. Steve me je dolgo vabil v skupino, in šele ko sem videl, da so odnosi znotraj urejeni, sem se odločil povabilo sprejeti.