Od vsiljenega sprejema populističnih dopolnil medijskega zakona o predpisanih kvotah slovenske glasbe se odpirajo zapornice, pa sploh še nismo 1. julija, ko bodo novi deleži in deležniki veselo zaigrali na radijskih postajah. Komentarji glasbenega urednika Vala 202 Andreja Karolija o posledicah prisilnega jopiča za uredniško avtonomijo na javnem radiu, ki je vedno ujčkal domače godbe, za nazaj delujejo kot svarilni glas razuma. Upal si je opozoriti še na nekaj, kar je jasno vsem, a gre težko z jezika, namreč da toliko kakovostne domače (slovenske) popularne glasbe, ki bi zapolnila dnevne glasbene opreme v danem formatu pop programa, kjer urednikuje, vseeno ni. Razen če format spremenijo, je pozabil dodati. Prvi in tretji program nacionalnega radia sta zgodbi zase, druge radijske postaje, zlasti obupne komercialne, so spet posebni primeri. Druga stran plošče, ki so jo manj vrteli, je ta, da je možni nabor tuje oziroma v svetu proizvedene muzike neizmerno širši od tega, ki ga uredniški izbor prodaja na drugem radijskem programu nacionalke in vseh drugih radijskih postajah.
Glasbeno naródništvo, ki stopnjuje gorečnost od slabo zaigranega preludija na slovenskem glasbenem kongresu leta 2010, dobiva vse bolj histerične oblike skrbi za obstoj domače glasbe, čeprav so vse po vrsti izraz interesnih, čisto ekonomskih prizadevanj domačih glasbenikov in njihovih združenj. Ta prizadevanja so legitimna. Tega jim nihče ne oporeka, razen očitnega samoprecenjevanja. Problematična je zatohla ideološka uniforma, v katero oblačijo svoje interese. Še slabše v zvezi s tem je bilo ravnanje ministrstva za kulturo in parlamenta.
Do kako absurdnega prerivanja lahko privede uzakonjeni boj za predvajanja in odstotke v imenu glasbenega naródništva, priča spletna peticija z domačijskim naslovom Pusti peti mojga slavca, kakor sem mu grlo stvaril. V njej podpisani ustvarjalci slovenske zabavne glasbe (po domače: popevk in popa) in avtorji starejših domačih uspešnic tarnajo nad zapostavljenostjo »melodične zabavne glasbe« na vseh programih RTV Slovenija. Ob konkretnih zahtevah za večjo navzočnost v programih, ki zvenijo kot poziv k restavraciji starejših programskih in festivalskih časov popevkarstva pod okriljem javne radiotelevizije, postavijo definicijo »kakovostne slovenske glasbe s harmonskim razvojem, dramaturškim lokom in z izrazito melodiko«. Definicija je konservativna do obisti. Kot standard postavlja kánon šlagerja, ki se je v zahodnem svetu utrdil v začetku 20. stoletja in nas še vedno drži za ušesa v raznih permutacijah. Ta zahodni pop obrazec je seveda proizvajal zanimive skladbe, vendar takrat, ko ga glasbeniki niso oponašali. Prvi pride na pamet Brecljev in Adamičev Cocktail.
Besedilo peticije v prid zastopanosti »melodične zabavne glasbe« kakor zajca iz klobuka potegne končni argument, ki ni nič drugega kot raznolikost slovenske glasbe »različnih žanrov in podzvrsti ter obdobij«. Glasbena raznolikost je razumljena kot žanrska raznolikost. Vendar je to težko, če je njena podstat točno ta obrazec »melodične zabavne glasbe«. Torej gre za vrtenje istega iz domačega glasbenega supermarketa, za nič drugega. Za prazne žanrske forme pakiranja istega.
Glasbeno pokvarjen sem sicer ob spevni sintagmi najprej pomislil na kitarske bende iz nekega obdobja – na Ramones in lokalne udomačitve, kjer so poslušalci takoj vedeli, da gre za »Hey, ho, let's go«, brez mencanja in dramaturškega loka. Drama je bila v sami gesti dvominutnega melodičnega šundra brez razvoja in v pozivu k takojšnji gratifikaciji. Tedaj se je takšne zabavne kreature, ki danes učinkujejo kot konceptualni umetniški projekt, jemalo zares. To pomeni, da je punk Ramones ali idrijskih Kuzel, če se držimo domačega plota, že zrel za program Ars.
Poglejmo, kako spušča meglo z glasbeno raznolikostjo lokalni komercialni pogon. Enači jo z enakovredno zastopanostjo vseh glasbenih žanrov. Tako ravnajo škisi, zadolženi za študentsko majsko rajanje: oder za harmonikarje in narodno-zabavno, nekaj didžejanja, malo po strunah in še »Čuk se je oženil« z ansamblom Čuki. Glasbeno raznolikost prevedejo v »namen zadostiti čim širšemu krogu poslušalcev in ustreči čim bolj različnim glasbenim okusom«. Poudarjajo, da so upoštevali nagnjenja mladine, izražena prek družabnih omrežij. Vse je podrejeno razvedrilno-komercialni funkciji, ki je žanrsko »odprta« združila šlagersko formo z raztegovanjem meha v pop šmorn. Njen ideološki povezovalni element je glasbeno naródništvo.
Nanj je opozorila že stara prigoda z Vala 202. Pred koncertom izjemnega pakistanskega sufija Nusrata Fateha Alija Khana so zavrteli njegovo skladbo. Bilo je v času napada Busha starejšega na Bagdad in osamosvojitvenih sanjarij. Po nekaj taktih indijske vokalne tradicije se je v studio usul plaz telefonskih klicev. Nekdo je zarjovel: »Ugasnite to bosansko muziko«.
»Sign o' the Times,« rečemo s Princeom. Slabih glasbenih časov.
