Ta scenarij ima drobno težavo: v ničemer ne jamči vedrejše računovodske bilance. Obisk manjših, po izrazu zahtevnejših koncertov, ki niso del gala predstavitev v veliki dvorani in ne štejejo za ultimativno izpolnitev lokalnih glasbenih karier, ali pa ljubljenih glasbenikov iz sveta (na primer Marize) je docela nepredvidljiv. Cankarjev dom tudi ni edini njihov prireditelj. Nekaj nujne koordinacije s šibkejšimi prireditelji se bo moralo zgoditi – na enakovredni osnovi, ki jo terja značaj predstavljanih muzik. Za piarovske prijeme bo menedžerski duh verjetno znal poskrbeti. Bolj ključno je, da sta izbor programa in prizorišče sama jamstvo za kakovost, pod pogojem, da klub zaživi kot tak prostor tudi druge dneve.
Newyorškega bobnarja kubanskega rodu Roberta Rodrigueza smo srečali tako z lastno zasedbo kot člana Ribotovih Cubanos Postizos. Njegov Quarteto Masada nadaljuje delo prejšnjih skupin – integracijo glasbenih potez judaizma v Amerikah v svet afrokubanske godbe. To je smešna, domala nemogoča kombinacija, ki jo je v polju nove muzike doktrinarno nastavil newyorški skladatelj John Zorn z obsesivnim naborom skladb v »predmodernem« nizu Book of Angels. Realizira se v kateri koli formi – od noise rocka v bendu Abraxas do solističnih kitarskih obdelav Billa Frisella. Kvartet bobnarja, ki je z očetom v eksilu v Miamiju igral na judovskih zabavah, ima še eno zunajglasbeno referenco, namreč skrivnostno navzočnost judovske diaspore na Karibskem otočju in Kubi. Kvartet z dvema karibskima (boben in bas) in dvema judovskima glasbenikoma (klavir in violina), z izjemnim izraelskim violinistom in sodobnim skladateljem Jonathanom Kerenom v glavni vlogi, je turnejsko okleščen izgubil globino in patino uglajenega orkestra »charange« z albuma, ki se spusti v predpisane moduse na ritmični podlagi, zato pa je bil bolj neposredno zrnat. Latinskoameriški combo se je z vrivkom kombinacij poudarjenih ostinatov iz kubanskih plesnih oblik, cepljenih na zornovsko vijugavost, igral s terjano in dopuščeno ironijo. Izid je bil prav sočen, svetal špil, ki »židovsko salso« odpre po jazzovsko in razigrano prav dobro zrahlja skladateljev preskript; vihrava muzika, ki v živahnem in natančnem muziciranju s sprotnimi dogovori zadosti predlogi in jo bogati po svoje.
Podvig je, ko znamenita, opozorilna mala sekunda iz raznih modusov vstane sama ali zgolj učvrsti asimetrične ritmične vzorce iz kubanskih tradicij. Lahko je rabljena kot etnični označevalec, vendar iz katerega kraka judovske diaspore, sefardske ali aškenaške? Sproženo spraševanje o tem, kaj za uho deluje bolj univerzalno (ali sprejemljivejše), ni ponujalo trdnih odgovorov. Bila je prijazno begava glasbena razrešitev protislovij, ki gredo vštric.
