Predvsem je roman nastajal skozi daljše časovno obdobje. Prejšnji je izšel konec leta 2011 in že takrat sem imel vtis, kaj bi želel z naslednjo knjigo. So teme, ki me zasledujejo, za katere sem vedel, da bodo našle pot tudi v naslednjo knjigo, ampak sem jih poskušal pripeljati po ovinku. Odločil sem se, da bom napisal nekaj, kar mi je zelo blizu, da si bom za to vzel precej časa in da bom v tem užival.
Ste se želeli otresti oznake pisatelja fužinske in postjugoslovanske izkušnje?Če bi bil zbiralec takih in drugačnih oznak, bi verjetno imel že kar lepo zbirko. Stroka take oznake nerada daje, a takoj, ko literatura vstopi v malce širši prostor, te zelo radi poenostavijo.
Literatura pisateljev, ki pripadajo določljivemu kontekstu, se lažje prodaja, saj je mogoče iz nje in iz avtorja narediti znamko. Vi ste dober primer.To drži. Če daš knjigi naslov Jugoslavija, moja dežela, bo že naslov sam pritegnil določeno publiko. In to je seveda z vidika trženja veliko bolj atraktiven naslov, kot je Figa. A sam neke nuje po nadaljevanju tovrstne prepoznavnosti ali pa provokativnosti ne čutim. Dejstvo, da od literature ne živim, prepoznavnost gor ali dol, me osvobaja vseh teh pričakovanj. Tokrat sem želel že v naslov dati nekaj intimnega, besedo, ki meni nekaj pomeni. Mogoče sem se tudi osvobodil potrebe, da bi me brale množice. Figa ne bo še en grafit.
Boste kot ena bolj prepoznavnih slovenskih literarnih znamk del slovenske promocije na knjižnem sejmu v Frankfurtu, ko bo Slovenija častna gostja? Kako gledate na literarni turizem oziroma promocijo slovenske literature v tujini?Večina promocije slovenske literature v tujini je res le literarni turizem, kakor je tudi obiskovanje filmskih festivalov v večini primerov le filmski turizem in kakor so tudi obiski gospodarskih delegacij pogosto le gospodarski turizem. Velik del promocije po pravilu nima nobenega učinka, a brez nje pač ne gre. Alternativa je namreč pasivnost in še večje zapiranje v to našo zatohlo kotanjico. Sam iz svojih izkušenj predvsem vidim, kako veliko časa in tudi potovanj je potrebnih, da si tam zunaj izboriš neki prostorček, prostorček, ki je potreben za to, da bi tvoj obisk na Švedskem ali v Rusiji pustil sled. Kar pa se Frankfurta tiče, je najbrž še prezgodaj govoriti o tem, kdo in kaj se bo tam predstavljalo.
Kaj vam torej pomeni figa?Beseda mi predstavlja vstop v neki svet, ki je tudi svet tega romana. Pomeni figo pred stanovanjem mojega dedka v Pulju, drevo, ki je v mojem življenju igralo določeno vlogo. Seveda knjiga ni avtobiografska, a govori o ogromno temah, ki so del moje avtobiografije.
Kateri vidiki zgodbe so avtobiografski?Daleč od tega, da bi bila Aleksandrova zgodba zgodba mojega dedka, so pa seveda neke stične točke: denimo prihod v Istro, v Buje. A moj dedek je prišel kot igralec, kot kulturni delavec, ki je prišel gradit novi kulturni svet v zgodnjih 50. letih. Potem je živel v Pulju do svoje smrti. Imel je tudi neko mešano identiteto, ki ga ni mogla nikamor umestiti. Prihajal je iz Bosne, ampak je bil po rodu Ukrajinec. Potem so še druge teme, ki so avtobiografske: moja babica je trpela za demenco. A zgodbe so popolnoma izmišljene. Moj dedek ni šel nikoli v Kairo, je pa v Egiptu več let živela moja teta, očetova sestra. To se mi zdi blazno zanimivo: vzameš neki svet, ki ti je blizu, vzameš spomine, doživetja, a vse to fiktivno povsem obdelaš. Uživam, ko prepletem resničnost s fikcijo, to me bolj zanima kakor popisovanje resničnih dogodkov. To počnem že od prve knjige naprej.
Marko Đorđić je bil v neki meri gotovo vi, Vladan Borojević gotovo ne. Zdi se, da ste si še najbolj podobni z Jadranom. V kolikšni meri delita pogled na svet?Živim neko običajno življenje in partnerstvo, v tem smislu mi je Jadran gotovo najbolj blizu. A potem so tu neke njegove dileme, ki mogoče spet niso moje. Jadran gotovo ima težave, ki jih imajo ljudje moje generacije, ne bom rekel, da je on jaz, a živiva podobno življenje, zlahka bi bila prijatelja.
Pogosto družbenoaktualne teme bolj prepričljivo zaživijo v delih, ki se za družbeno aktualnost ne trudijo na vse pretege in so predvsem intimno angažirana.Res je. Ko so na Balkanu vsi mislili, da je vojna preživeta tema, se je pojavil cel kup romanov o vojni, ki so jih napisali ljudje, ki so bili tako kot jaz v času vojne otroci. Enostavno so morali spregovoriti o stvareh, ki so se jim zgodile. Na neki način se morda to dogaja tudi v Sloveniji. Da danes roman spregovori o izbrisu, to ni naključje. Distanca je za avtorje nujna, da so temo ozavestili. Filmu se včasih še zdi, da mora biti blazno aktualen, literatura pa vse obravnava z zamikom, kar je v redu.
Figa je zrel roman, medtem se zdi, da kot režiser še zorite. Kaj ustvarjate na področju filma?Pri filmu mogoče res nikoli nisem zafunkcioniral kot režiser. Ne zase, ne za druge. Morda sem bolj pripovedovalec zgodb kot filmar. Predvsem ne vem, ali sem našel neki svoj jaz znotraj filmskega sveta, tako kot sem ga našel v literaturi. Po dveh filmih sem tudi utrujen od filmskega sveta, ne bom rekel naveličan, ampak se mi ne mudi k nadaljevanju. Pri Figi sem vedel, da je to pot naprej, pri filmu pa to pot še iščem.
Kaj vas motivira pri kolumnističnem pisanju?Utrujenosti se izogibam tako, da preizkušam različne žanre. Seveda napišem kdaj tudi kolumno, kjer enostavno povem svoje mnenje o nečem, a če bi pisal le na tak način, bi se utrudil. Skušam se igrati, preizkušati različne stile. Ugotoviti, kako je najbolje pisati o posamezni temi. Na primer o slovenski desnici se po moje sploh več ne da pisati resno. Imam pa kolumnizem rad, saj me prisili, da spremljam medije. Drugače bi lahko verjetno tudi popolnoma odplaval od aktualnih tem, kar niti za pisatelja ni zdravo.
Zdi se, da je kolumnizem lahko izvrstna vaja pisateljske kondicije.Vsekakor. Koristen je tudi zato, da potem ne vpletaš svojih aktualističnih razmišljanj v literaturo, saj lahko sproti poveš, kar imaš o dnevnopolitičnih temah povedati, se na neki način izpihaš.
Ima kolumnizem danes še svoj nekdanji doseg, družbeno funkcijo?Splet je iz vsakega drugega blogerja naredil kolumnista. Ljudje danes prek facebooka preberejo tisto, kar kroži in ima največ všečkov. Ne zanima jih, kdo je to napisal, kateri medij objavil, dovolj je, da jih je tema v tistem trenutku nagovorila. To napoveduje smrt medijev, saj ljudje, kot kaže, ne potrebujejo več njihove kredibilnosti. To seveda odpira prostor manipulacijam, prostor, kjer je mogoče napisati vse brez kakršne koli skrbi za resnico. Videti je, da ljudi to ne skrbi in da v tem vidijo le zmago svobode govora. Tako smo imeli primere rasističnih kolumnističnih tekstov, ki so se veselo brali, šerali in lajkali, pa čeprav njihovih stališč ne bi objavil noben resen medij.
Begunska kriza se navezuje na tematike, ki se jim literarno posvečate tudi sami: priseljenstvo, tujstvo, multikulturnost. Vas pritegne pisateljsko?Na begunsko krizo težko gledam kot pisatelj. Tu je namreč življenje spet nadigralo domišljijo. Zgodbe, ki jih beremo zdaj že mesece, leta, so povsem nedoumljive in vse bolj to dojemamo kot fikcijo, kakor ne bi šlo za resnične ljudi in resnične tragedije. Sam se predvsem zavedam strahu, ki ga te zgodbe ustvarjajo v Evropi, strahu do tujcev nezaupljivih ljudi, ki v jutranjih poročilih izvedo, da je v njihovo dvomilijonsko državo vstopilo štiristo tisoč beguncev, za povrh muslimanov, Afričanov in Azijcev, ob tem pa svet, ki ga ti ljudje vidijo skozi okno, kot v kakšni grozljivki, ostaja nespremenjen. Begunski val se bo morda ustavil, strah pa bo ostal. In strah je za našo prihodnost veliko nevarnejši od milijona ali dveh beguncev.
