Po Twainu ni še nikoli nihče obžaloval, če ni dal kakšnega intervjuja, marsikdo pa je že obžaloval, da ga je dal. V eseju sem se ukvarjal predvsem s problemom, da ljudje jemljejo knjigo zgolj kot signal, da je nekdo avtor. Knjige ne preberejo, z literaturo se niso pripravljeni ali zmožni spoprijeti, od avtorja pa nato vseeno pričakujejo, da bo govoričil o vsaki stvari, ki pade družbi na pamet.
Toda saj se pisatelji vedno izrekajo o družbi. Zakaj sami ne želite svoje vloge avtorja izkoristiti za to, da kaj pametnega poveste o aktualnih zadevah družbe, kadar vas za to prosijo?Ker se mi zdi, da v skladu s svojo vlogo to najbolje počnem prav v svoji literaturi. Družba potrebuje literaturo ravno zato, da v tem nenehnem divjanju aktualnosti ne izgubi svoje pameti. Da je vedno odprt prostor za globljo, bolj temeljno kontemplacijo. Mnenja so seveda dobrodošel del družbene resničnosti, ampak po svoji naravi so vedno zgolj površinska in zoprno enoznačna. Ohranjati družbeno zavest o globinah človeške izkušnje je ena pomembnejših nalog umetnosti.
Tu pa je tudi slovenska narodotvorna funkcija pisatelja, ki jih mnoge očitno napeljuje k angažmaju...Je Prešeren narodotvoren zaradi Krsta pri Savici ali zaradi Črkarske pravde? Pisatelj po mojem mnenju ni narodotvoren zaradi tega, ker zna najbolj artikulirano izraziti odgovor na neko družbeno dilemo, temveč zato, ker znotraj jezika premika strukture občutja in odnosa do resničnosti, ki so nato specifične določenemu narodu. Je pa to dolgotrajen proces, ki ga današnje četrtletno ekonomiziranje seveda ni sposobno zaznati, niti ovrednotiti.
Zadnje tri zgodbe Ideoluzij, ki so tudi kronološko novejše, so družbeno angažirane, vsaka na svoj način. Zavestna odločitev, da vstopite v vlogo angažiranega pisatelja?V kar nekaj zgodbah v Ideoluzijah nastopajo protagonisti, ki so družbeno angažirani zunaj okvirjev, ki jih za angažma dovoljuje ali omogoča družba. Do njihovih usod nisem ravno prizanesljiv, jih pa vse skušam razumeti.
Kritiki so se večinoma strinjali, da roman nima lahko sledljive zgodbe, da pa je mestoma slogovno briljanten. Ste to razumeli kot negativno ali pozitivno kritiko?Ne eno ne drugo. Glede na to, da preberem veliko romanov, približno vem, kak je razpon tega, kar si lahko privoščim v takšni knjigi, da bo še vedno zanimiva bralcu, ki ga nagovarjam.
Se vam zdi roman še danes dober, vam je všeč?Vsakič, ko ga listam, v njem najdem kaj, kar mi je še vedno všeč.
Mnogi pisatelji se začnejo svojega zadnjega dela, sploh pa prvenca, sramežljivo otepati kot ne zadosti dobrega ter vso energijo in upanje polagajo v naslednjega.Mogoče imam malo mističen odnos do tega, kar počnem. Vsekakor pa težim k temu, da bom pisal vedno bolje.
Kritiki so se spraševali tudi, ali je opustitev treh narativnih linij, ki nenadoma izpuhtijo v prazno, znamenje zmage avtorskega glasu ali pa njegovega poraza. Za vas?Nisem se toliko ubadal s tem. Jaz osebno imam pričakovanja od bralca. Rad bi videl, da je kritika avtorska forma v smislu, da naredi kritik svojo vrsto umetnine, zato se na ravni specifičnih problemov ne spuščam v dialog z njo.
A kritika se vedno spušča v dialog s knjigo. Vas nobena kritika vašega romana ni nagovorila?Tega ne bom rekel. Včasih so z vprašanji dobro zadeli, a treba je odgovoriti na isti ravni, torej z literaturo, ne zdi se mi, da bi moral neposredno odgovarjati ali reševati probleme, ki jih vidijo bralci.
Dobili ste le pozitivne kritike, kar je verjetno malce sumljivo. Kako pa bi se odzvali, če bi dobili le slabe?Niso bile vse samo pozitivne. Se pa na slabše nisem odzval, ker v življenju še nisem videl kakšnega avtorjevega odziva na slabo kritiko, pri katerem me ne bi po hrbtu spreletel srh.
Vaš roman, ki ga je izdala Cankarjeva založba, ni preveden v nobenega od tujih jezikov – kako so ga torej ocenjevalci nagrade Evropske unije prebrali, da so ga lahko nagradili?Žirije so nacionalne, izberejo jih evropska združenja založnikov, knjigotržcev in pisateljev.
Kaj vam predstavlja literatura?Svet znotraj sveta.
