Le teden dni po premieri drame Tri zimeTene Štivičić, ki jo je v Mestnem gledališču ljubljanskem zrežirala Barbara Hieng Samobor, je Ivica Buljan isti tekst, ki je praizvedbo pred dvema letoma doživel v londonskem National Theatru, postavil še na oder Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu. Ta najbolj pričakovana premiera sezone, kakor so jo, ne brez razloga, napovedovali mediji, je upravičila vsa pričakovanja, ne le tista v zvezi s tem prvim hrvaškim besedilom, ki je bilo uprizorjeno na tako uglednem odru in ki je avtorici z nagrado Susan Smith Blackburn odprlo vrata tudi v ZDA.
Tena Štivičić, ki je znana po inteligentnih in uigranih dialogih, je tekst gradila počasi, a zanesljivo, brez eksperimentiranja z jezikom, s klasičnimi sredstvi, s katerimi skuša doseči bralca in gledalca – njene drame je namreč zanimivo tudi (le) brati. Kompleksnost tem, uporabo citatov in premene časa in kraja dogajanja je obvladala že v delih Fragile (ki ga je pred leti v Mladinskem gledališču uprizoril Matjaž Pograjc), Kresnice in še zgodnejših Spet ta nedelja! ter Dve. Vse to je potrebovala za Tri zime, hrvaško družinsko zgodbo o treh generacijah. Britanska kritika je besedilo primerjala z Mannovim romanom Buddenbrookovi, a svoj dolg Štivičićeva vrača tudi Češnjevemu vrtu Čehova, in to ne le z motivom zvestih in »žrtvovanih« služabnikov ali po hortikulturni metafori posekanosti in izkoreninjenosti.
Nosilci sprememb in pogosto tudi največje žrtve so pri Štivičićevi izključno ženske, moški liki so le zunanji katalizatorji največjih družinskih turbulenc. Služkinja, ki rodi nezakonskega otroka, ta otrok kot predana partizanka, njeni otroci in vnuki kot dva toka feministične osveščenosti predstavljajo družinsko in družbeno kroniko s svojevrstno razvojno potjo ženske emancipacije. V hrvaškem literarno-popularnem imaginariju bi to linijo lahko brali skozi like, kot sta Fanika Canjeg v Krleževi Gospodi Glembajevi, ki se z otrokom vrže skozi okno, ali Ranka iz filma Preštevilna Branka Bauerja z njenim nepozabnim »Zdaj sva, tovariš, enakopravna!«, pa vse do Severinine kombinacije turbo folka, hišnega »malega ljubezenskega videa« in njene broške, na kateri je bila številka nezaposlenih v državi.
Zagrebška uprizoritev je bila v celoti brez Buljanovih eskapad, režija je zvedena na tenkočutna prepletanja kratkih rezov treh različnih obdobij in tako deluje kot zrcalni odraz specifične hrvaške stvarnosti, seveda pa tudi stvarnosti v drugih vzhodnoevropskih državah četrt stoletja po padcu zidu. Zrcaljenje odraža tudi scenografija, vrhunska igralska ekipa pa je poskrbela za zanimivo izgovarjanje resnice, ki jo je enostavno slišati in prepoznati, a težko pogoltniti.
