Tomaž Gubenšek, dekan AGRFT: Ko se ti študent upre, veš, da si kot profesor nekaj dosegel

Živahen je tudi dekan Tomaž Gubenšek, sicer redni profesor za govor, ko me navdušeno vodi po čedni stavbi, v kateri se zdaj oblikujejo bodoče generacije režiserjev, igralcev, dramaturgov, montažerjev, scenografov... Ko na glas opazim njegov zanos, se za trenutek zamisli. »Vsi, ki tu predavamo, ljubimo svoje delo in ga opravljamo z vso strokovnostjo in odgovornostjo. Vendar je obremenjenost profesorjev srhljiva, praktično vsi za več kot dvakrat presegajo delovno obveznost, ne da bi bili za to dodatno plačani,« pove. »Toda drugače niti ne gre, saj sicer ne bi mogli izvesti vseh programov. In seveda je vprašanje, kako dolgo imaš lahko tako rad neki poklic, da zaradi občutka poslanstva skoraj ne poznaš zasebnega življenja.«

Programov je trinajst, v njihovem okviru pa je skupaj 27 smeri, kar pravzaprav pomeni, da izvajamo prav toliko ločenih študijev. To je ogromno, toda zaradi specialnosti in neprimerljivosti posameznih področij tudi nujno. Ne moreš na primer združiti filmskih in televizijskih predavanj, laiku se morda zdi, da je podobno, vendar gre za povsem druga specifična znanja in tehnologije. Zaposlenih imamo 37 profesorjev, kar je glede na obseg programa res malo, približno toliko je še zunanjih sodelavcev, ki nam priskočijo na pomoč pri izvedbi dela predavanj.

Bolonjska reforma se je zgodila tik pred tako imenovano veliko krizo, ko se je zaposlovanje v javni upravi, katere del smo, ustavilo. Vse od takrat je morala univerza zmanjšati število zaposlenih za en odstotek na leto. Tako seveda ne moremo dobiti novih delovnih mest, imamo pa le dve možnosti – da programe izvajamo ali pa da jih sploh ne razpišemo. Če trezno pogledamo v prihodnost, potem pač ne gre drugače, kot da jih izvajamo. Bomo pa v trenutku, ko bo to mogoče, poskusili sistematizirati nekaj mest vsaj tam, kjer so preobremenitve največje. Na žalost smo premajhni, da bi lahko zagnali več raziskovalnih projektov in na tak način zaposlovali znanstvenike, ki bi potem morebiti opravljali še kakšne pedagoške obveznosti. Prav tako pa naši izdelki niso tržno zanimivi v smislu, da bi lahko z njimi služili in s tem pridobili dodatna sredstva, kot je to na nekaterih fakultetah.

Res je, toda to je predvsem strošek. (Smeh.) In dodati moram, da verjetno že od nastanka naše šole obstaja vizija akademijskega gledališča, kjer bi lahko, če tako rečem, šli tudi na trg, kar koli naj že to pomeni. Vendar za to nikoli nismo imeli primernega prostora. V dvoranice na Nazorjevi, kjer še vedno vadimo, ne moremo povabiti občinstva, saj prostori ne ustrezajo minimalnim standardom za javne prireditve. Trenutno s produkcijami gostujemo drugje, diplomske predstave imamo po raznih gledališčih, kjer nam kolegi priskočijo na pomoč, ali pa v Cankarjevem domu, toda težava je ta, da imajo povsod tudi svoj program – ne morejo nam dati terminov za deset ponovitev neke predstave. Filmski študenti so odvisni od Kinoteke in Kinodvora, ki ju morajo najemati, da sploh predvajajo svoje filme; med njimi so tudi izjemni izdelki, toda kraja, kjer bi jih lahko redno prikazovali, ni. Upam pa, da se bo že jeseni stanje spremenilo.

Iztekata se nam pogodbi za najem prostorov v Nazorjevi ulici in filmskih studiev na Kvedrovi cesti, kjer še vedno poteka večina naše produkcije. Obe si želimo za krajši čas podaljšati, sicer pa nameravamo te dejavnosti poleti prestaviti na Aškerčevo, v nekdanjo stavbo fakultete za kemijo, ki se je že pred leti preselila v tehnološki park. Zgradba je sicer pripadla filozofski fakulteti, ki bo v njej postopoma uredila Osrednjo humanistično knjižnico, v vmesnem času pa so dovolili uporabo nam. Načrtujemo, da bi v pritličju uredili dvorano, ki bi bila toliko opremljena, da bi lahko v njej uradno sprejeli občinstvo in mu predstavili delo študentov, torej imeli redne ponovitve predstav in projekcije filmov, v višjih nadstropjih pa bi bili prostori za vaje in produkcijo. S tem bi za nekaj časa rešili velik del naših prostorskih zagat.

Pogodbo za najem stavbe na Trubarjevi imamo še za osem let. Zgodba o iskanju stalnega, lastnega prostora za delovanje akademije torej še ni končana, gre bolj za prijeten predah. Imamo intenzivne pogovore z univerzo, ki se težave dobro zaveda, in iščemo trajno rešitev. Sem pa s trenutno lokacijo v središču mesta zelo zadovoljen, kajti programi, ki jih pokriva AGRFT, so v svojem bistvu izrazito urbani, vezani na nenehen stik študentov z okoljem in dogajanjem v družbi. In od njih pričakujemo, da so profilirani na vseh področjih, ne samo v umetniškem, ampak tudi v družbenem pogledu.

V smislu, kot smo ga takrat načrtovali, je projekt prostorske združitve akademij preteklost – za kar mi je še vedno malo žal, saj menim, da bi prišlo do pomembnih sinergij. Novogradnja na Roški bi bila optimalna, ker so bili prostori načrtovani ustrezno dejavnostim, ki bi jih izvajali; zdaj pač vsak išče najboljši približek temu, kar potrebuje. So pa akademije zdaj zelo povezane na drugih ravneh, programi se delno prekrivajo, tudi predavatelji, pripravljamo različne skupne projekte.

Na Nazorjevi smo bili res ujeti v grozljivi kliše, ki se verjetno vleče vse od Cankarja ali še od prej: da mora biti umetnik reven, če hoče biti dober, in da lahko umetnost ustvariš tudi brez denarja. Toda to ne drži povsem. (Smeh.) In tako so se razni politiki ob obisku pri nas dostikrat čudili, kako sploh lahko delamo v takšnih razmerah, obenem pa so se šalili, kako je nam luštno, ko smo tako stisnjeni in se imamo radi. In da bi z veseljem prišli za kakšna dva tedna k nam, ker je tako fino. Toda odkar smo na Trubarjevi, imamo vsaj minimalne civilizacijske standarde, recimo tuše in garderobe.

Mislim, da ne. (Smeh.) Sicer pa sta, sploh v umetniških poklicih, bolj od zidov kot takih pomembni zavzetost in strokovnost profesorja. Če študent opazi, da ta k svojemu delu ne pristopa odgovorno, ga ne bo niti spoštoval niti poslušal – kako ga lahko potem česa naučiš? Po drugi strani pa moramo naše študente učiti tudi kritičnosti, nočemo ustvarjati svojih kopij. In ni lepšega, kot če ti študent reče: ne, profesor, nimate prav! Takrat veš, da si nekaj dosegel. Naloga institucije, kot je naša, je v tem, da se v njej raziskuje, preizkuša, tudi zmoti; včasih se iz neuspele predstave, ki jo je pripravljal tri mesece, študent nauči več kot pri uspešni produkciji, ki je gladko tekla. Toda kljub vsej odprtosti in sodobnim pristopom, ki jih spodbujamo, je to še vseeno šola – in kot taka v svoji drži seveda tudi do neke mere tradicionalna. Kajti velik del profilov, za katere izobražujemo, temelji na poznavanju nekega medija, preprosto moraš vedeti, kako stvari nastanejo: kako se posname film, kako se stopi na oder, kako je treba govoriti, kaj je dramaturška analiza, poznati je treba zgodovino gledališča in filma. Tu gre za neka osnovna znanja, ki jih preprosto ni mogoče spreminjati, pa četudi bi se komu zdela zaprašena. Kar pa nikakor ne more biti slabo: navsezadnje mora imeti študent tudi neko oviro, proti kateri se lahko bori, saj se s tem razvija in napreduje k lastnemu izrazu.