Tudi v Sloveniji bi zagotovo našli kalibre, ki bi se z nekdanjima poklicnima prevarantoma Jackom in Leigh Ruby strinjali, da prav nobena zavarovalniška goljufija ne uspe brez vsaj kančka ustvarjalnosti. Zakonca Ruby, nekdanja ameriška falota, sta namreč od začetka 70. do konca 90. let prejšnjega stoletja potovala po Ameriki in Avstraliji, kjer sta si kruh služila tako, da sta z manipulacijo fotografij, filma in posnetkov nadzornih kamer »ustvarjala« dokaze za pospeševanje zavarovalnih zahtevkov. Zaradi ene zadnjih »robinhoodovskih« nakan – uprizorila sta rop lastne hiše – so ju naposled aretirali. Po trinajstih letih za rešetkami sta opustila slabe stare navade in raje postala – umetnika.
Akcija v avtopralnici
Njuna umetnost morda sprva še ni dosegala krogov onkraj policijskih izvedencev, a želja, da bi se umetniško okoristila s svojimi goljufijami, ki so nenadoma pridobile še estetsko dimenzijo, je v njiju tlela že dolgo, potrebovala sta samo profesionalno pomoč pri izvedbi. Naključje je hotelo, da je njun odvetnik poznal znana newyorška umetnika in producenta Eve Sussman in Simona Leeja, ki sta jima po vrnitvi iz zapora leta 2012 pomagala pri nastanku filma Incident v avtopralnici. Te dni je kompleksno videoinstalacijo mogoče videti v projektnem prostoru Aksioma.
Film je, kakopak, navdihnila resnična goljufija v avtopralnici, ki sta jo ameriška zakonca izvedla leta 1975. A njuna ponarejena fotografija, ki je pozneje končala kot dokazno gradivo na eni od zavarovalnic, je bila, kot pojasnjujeta Sussmanova in Lee, le surov material s cineastičnim, režiserskim in koreografskim potencialom – film je bilo šele treba ustvariti, goljufijo v avtopralnici pa tako po skoraj štiridesetih letih poustvariti.
(Ne)resnična zgodba, toda resnična zmeda
Incident v avtopralnici namreč ni le kopija resničnega dogodka; video je sestavljen iz enega in istega prizora, večkrat posnetega iz različnih zornih kotov. V njem nastopata dve identični zasedbi štirih oseb, torej osmih igralcev, ki sočasno uprizarjajo koreografiran dogodek, ena »v smeri urnega kazalca«, druga v obratnem vrstnem redu. Obiskovalec razstave tako na dveh različnih platnih, ki prikazujeta vzporedno realnost, sočasno opazuje dva sorodna videa. V kroženju po razstavnem prostoru pa si lahko, tudi zaradi več zvočnikov, saj vsak predvaja glas drugega od igralcev, zgodbo na platnih vsakič interpretira drugače.
Vse omenjene podvojitve ustvarjajo svojevrsten učinek zrcala in pri publiki povzročajo načrtno zmedo, ob tem opozarjata producenta videoinstalacije. »Gledalec je tisti, ki sestavi zgodbo oziroma dokonča umetniško delo, tako kot so ga zavarovalnice in policija na osnovi ponarejenih namigov v obliki fotografij, ki sta jih denimo predložila Jack in Leigh,« pravi producentka Eve Sussman, ko razlaga, da sta zakonca Ruby mejo med resnico in fikcijo očitno ravno dovolj zabrisala, da so bili njuni predlogi poročil z mesta zločina sprejeti za dovolj verjetne.
Umetniški projekt nas navsezadnje sili prav v razmislek o tem, kaj se je zares zgodilo oziroma v kaj danes sploh verjamemo, meni Sussmanova. »Jack in Leigh sta v sedemdesetih zbirala goljufive dokaze, zaradi katerih so ljudje verjeli njuni interpretaciji dogodkov. Zdaj gledalcem predstavljamo film o neki zgodbi z več zornih kotov in sami lahko izberejo, kaj je za njih resnično. Ljudje si namreč tako ali drugače res želimo verjeti, denimo v filmske, literarne in dramske zgodbe. V ta proces vložimo veliko čustvenega napora, sicer bi se denimo v gledališčih dolgočasili,« še sklene svoj razmislek o razstavi.
