Na sobotno jutro se je sonce že navsezgodaj brezsramno razodelo in s toplimi sončnimi žarki razveselilo vse, ki so si zadali prehoditi Pot spominov in tovarištva ali odteči nekaj kilometrov na tradicionalnem teku trojk. Izkušeni tekač in hitrohodec Anton Majcen, ki bo čez teden dni dopolnil 80 let, pa kljub odličnemu vremenu ni bil prav nič dobre volje. Namesto nasmeška je pred startom na Stritarjevi ulici na njegovem obrazu vladala skrb. »Tri mesece nisem tekel. Delal sem vaje doma, nisem pa zaradi težav s prstom na nogi nič treniral,« je med raztegovanjem nog pojasnil, zakaj tokrat nekoliko drugačen začetek majskega teka kot v preteklih letih.
Tudi njegov spanec je že sredi noči prekinila živčnost, ker ni čutil tiste samozavesti, ki jo tekači pred organiziranimi teki vestno nabirajo s premnogimi pretečenimi kilometri. Ni pa mu v soboto manjkalo trdne volje in predvsem dobre družbe: v svoji trojki sta si ga že drugo leto zapored zaželeli vnukinji Urša in Katarina, medgeneracijsko ekipo Majcnovih pa so na 12,5-kilometrski trasi dopolnili še sin Zvonko, snaha Janja in nečakinja Alenka.
»Za nas je to družinska tradicija,« so povedali o zanje samoumevni vsakoletni udeležbi na teku, na katerem ni v ospredju tekmovalnost, ampak že od vsega začetka tovarištvo in druženje. Prav to je najprej pred 15 leti k teku spodbudilo sina, nato njegovo ženo in potem seveda tudi hčerki, ki sta že kot majhni deklici opazovali posebno vzdušje med tekaškimi trojkami. »Enkrat se nam je pridružila tudi žena. Ampak je takoj rekla, da ne gre nikoli več. Še danes v šali pravi, da ima posledice,« je spomnil na manjkajočo članico družine Zvone, kot so ga poimenovali v vojski. To ime se ga je tako prijelo, da ga danes skoraj nihče ne pozna kot Antona.
Najmlajši ni bil najšibkejši
»Nikoli več!« je 23. junija 1957 odločno po svojem prvem teku v okviru pohoda ob žici nekdanje okupirane Ljubljane rekel tudi sam. Čeprav je njegova peterica že v prvo stopila na najvišjo stopničko. Zmagovalni občutki so bili seveda nepopisni, vendar fizična bolečina tudi. Tekli so namreč z nahrbtnikom in puško na ramenih, obuti v preproste copate borovo s tankim gumijastim podplatom. »Najhuje je bilo na Letališki, kjer so na novo nasuli kamenje. Čutili smo vsakega posebej,« pripoveduje, kot da ni od tega minilo skoraj 60 let. »Ko smo v slačilnici dali nogavice dol, je šla še koža z njimi. To so bili sami krvavi žulji. In krči. Živo se spomnim, kako sem moral na podelitvi sam nazaj iz Bežigrada po nagrade, ker kolegi niso zmogli.«
A prav on naj bi bil kot najmlajši v ekipi atletskega kluba Odred (kasneje Olimpija), ko so se dogovarjali za udeležbo, najbolj problematičen. Poleg izkušenih športnikov – smučarskega tekača Cveta Pavčiča, ki je Jugoslavijo zastopal na zimskih olimpijskih igrah leta 1956, Lojzeta Tratnika, prav tako jugoslovanskega reprezentanta, tekača Rudolfa Klančarja in prvaka na deset kilometrov Janka Svetine – je takrat le 20-letnik res deloval kot najšibkejši člen, a je nato atletskim kolegom pokazal, da se lahko kosa z njimi.
Pozabljeni žig zmanjšal prednost
Od davnega leta 1957 se je tudi na teku marsikaj spremenilo. Ne le športna oprema, ampak tudi sama trasa. Kot strokovni sodelavec Timinga Ljubljana jo je prav Majcen spremenil tako, da se ogne klancu med Urhom in Orlami. Precej drugačne pa so bile nekoč tudi nagrade za zmagovalce, ki so pritegnile Majcnovo peterico, da se je podala na 35 kilometer dolg tek. »Klančar je omagal približno šest kilometrov pred ciljem. Ulegel se je na tla in rekel: Fantje, jaz ne morem več! Potem pa ga je pokojni Tratnik prijel in tresel: Rudi, ura! Veš, kaj se pravi švicarska ura?!« zgodbam iz leta 1957 ni konca.
Eden je prijel pod roko obupanega tekača, dva sta si na rame naložila njune puške in so šli tovariško do konca. Še pred tem pa se je zgodila še ena prigoda, ki kaže na njihovo močno željo. »Med tekom smo morali zbrati 24 žigov. Mi smo pod Golovcem ugotovili, da enemu en žig manjka. Verjetno je šel v gozdu na stran, mi smo bili pa prehitri. Tako je moral nazaj gor po ta žig, ampak smo vseeno zmagali. Za 13 minut in pol,« se natančno spomni, kako so si priborili zlate medalje in tako želene ure.
Njegova še vedno tiktaka in z njo je pretekel vse svoje teke v okviru pohoda ob žici: ko je tekel po blatu, po toči, z gripo, ob pripeki in s kakšno poškodbo. Do 40. pohoda je izkušeni atlet, ki je živel nasproti bežigrajskega stadiona in je zato s prijatelji začel teči, vedno tekel po daljši progi, zadnjih dvajset let pa gospod, ki je med drugim tudi atletski sodnik in prejemnik Bloudkove plakete, raje izbere krajšo različico.
Zmoti se za maksimalno pet minut
Tudi v soboto si je še vedno aktivni Zvone Majcen nadel na roko prigarano švicarsko uro in z njo ter vnukinjama na vsaki strani pretekel od starta pa vse čez ciljno črto. »Malo je bilo hudo, ampak je šlo boljše, kot sem pričakoval. Najtežje mi je bilo po Golovcu navzdol,« je povedal po finišu z rahlo rdečico, a brez kapljice potu in prav nič zadihan. Še v ciljnem izteku je takoj segel po telefonu in poklical ženo, ki je doma stiskala pesti. »Moral sem ji sporočiti dobre vesti in jo odrešiti skrbi. Od veselja je kar malo zajokala,« je ganjeno razkril, hvaležen za vse njene masaže.
Pred začetkom teka 80-letnik ni upal napovedati, kdaj približno se bomo srečali v cilju, potem, ko je bila vsa skrb mimo, pa je priznal: »Uro in 35 minut. Tako kot vedno sem se zmotil le za pet minut.« Bolj kot tek je bilo tako zanj mučno čakanje na prevzem posebnih zaslužnih nagrad organizatorja, med katerim je izkoristil priložnost in predal zanj zelo posebno uro zbiratelju Tomažu Alaufu, da jo bo dodal v svojo zbirko, ki je razstavljena v Galeriji Kresija.
Po razburljivem dopoldnevu se je nato Majcen umiril na prijetnem družinskem druženju ob sladoledu, ob našem slovesu pa je na vprašanje o počutju z nasmehom odgovoril: »Odlično sem! Lahko gremo še enkrat.«
Tekmovalne copate naj bi sicer zdaj postavil v kot, vendar, kot se je enkrat že naučil, nikoli ne reci nikoli!
