Kulturi kronično manjka kadrov, ki bi uživali zaupanje vedno zahtevne »kulturne srenje« in bili hkrati kredibilni sogovorniki politične. Če so preveč blizu kulturnikom, so praktično brez politične veljave, če je njihovo zaledje izključno politično, kot je to veljalo za prejšnjo ministrico Julijano Bizjak Mlakar, ne uživajo zaupanja kulture. Tako rekoč za vzorec pa je med njimi takih, ki bi imeli poleg kredibilnosti vsaj minimalno možnost političnega vpliva. Tone Peršak se zdi od vseh možnih kandidatov v tem trenutku temu najbližji.
Prav zato, ker je Peršak idealen »sredinski« kandidat, je presenetljivo, da si je premier konec tega tedna vzel še nekaj dodatnih dni za premislek o kulturnem ministru. Boljšega kandidata gotovo ne bo našel, če ne želi ponoviti napake, ki jo je storil z ministrico Bizjak-Mlakarjevo, ki so jo kulturniki povsem upravičeno (kot se je potrdilo kasneje) izžvižgali že v startu. Če bo Cerar še enkrat na ta položaj imenoval kulturnega outsiderja, se s tem problema Bizjak-Mlakarjeve, ki je zgolj simptom negativne politične selekcije, ne bo otresel, pač pa ga bo le poglobil.
Pogojno timski igralec
Razloge za Cerarjeve dvome je morda iskati v Peršakovi politični biografiji, ki nakazuje samosvojega politika, ki politične silnice gotovo razume, a očitno ne vidi potrebe po tem, da bi se jim za vsako ceno podrejal. Strankarsko zaledje je očitno potreboval le za vzpon na položaj župana Trzina leta 1998, ko je bila občina ustanovljena, kasneje pa je (še trikrat) kandidiral in uspel kot neodvisni kandidat. Da ni brezpogojno timski igralec, je nakazal tudi s svojo napovedjo, da bo zapustil kabinet ministrice Bizjak-Mlakarjeve – »nekatere kadrovske spremembe« za uspešno delovanje ministrstva je februarja zahteval Cerar. Za uspeh očitno bolj kot somišljenike potrebuje pogoje relativno samostojnega dela, pri katerem ni treba sklepati zoprnih političnih računov, česar pa seveda od vstopa v vlado ne more realistično pričakovati.
Da je individualist (v dobrem ali slabem), je pokazal tudi s svojo utemeljitvijo, da lahko ob delu državnega sekretarja nemoteno in brez konfliktov hkrati opravlja delo občinskega svetnika v Trzinu po tem, ko je leta 2014 vodenje občine po 16 letih prepustil nasledniku. Njegovo sklicevanje na nerestriktivno mnenje komisije za preprečevanje korupcije je bilo sicer legitimno, a gotovo bi več političnega ugleda odnesel, če bi se dvojnemu funkcionarstvu odpovedal iz načelnih razlogov. Da ga odnos med politiko in posameznikom tudi intimno vznemirja, dokazujejo njegovi romani, denimo Sredobežnost iz leta 2008.
Več denarja da, spremembe ne
»Dejstvo je, da so danes v kulturi druge okoliščine in pogoji ustvarjanja, kot so bili pred 25 leti,« je za Dnevnik povedal pred dnevi. Peršak seveda kot dolgoletni funkcionar in aktivni član Društva slovenskih pisateljev in Slovenskega centra PEN natanko ve, kje so problemi v kulturi in kaj je zdravilo za njihov velik del: denar, več denarja. Kot je napovedal, si bo prizadeval za postopno izboljševanje finančnega položaja kulture, četudi drastičnih skokov pri tem ne pričakuje.
To morda tudi že nakazuje njegovo ministrsko agendo, ki je vsaj deloma skrb vzbujajoča: ker se zaveda političnih omejitev svojega mandata, se bržkone bolj drastičnih sprememb ne bo loteval. Njegova politična biografija kaže na tekača na dolge proge, ki za svoje projekte potrebuje več časa in razvojno naravnan kontekst. Peršak se gotovo prvi in najbolje zaveda, da bo v vlogi ministra v najboljšem primeru krizni menedžer.
Dialog da, konflikti ne
A vendar potrebuje Peršak nemara le minimalen poriv, da napravi nekaj najpotrebnejših reformnih korakov. Pred letom dni je v funkciji državnega sekretarja razlagal, da se bo ministrstvo temeljiti reformi kulture izognilo, saj kulturnikov ne želi spreti: z odločitvijo za enega od obstoječih dveh predlogov reforme, ki sta bila pripravljena v mandatih ministrov Majde Širca in Uroša Grilca, bi odprli fronto in Peršaku se je to očitno zdelo nesprejemljivo: »Njuna koncepta sta si pri mnogih vprašanjih zelo nasprotujoča. Odločitev za enega bi pomenila odprtje polja konfliktov.« Res je, prvi predlog predlaga večjo odgovornost politike za kulturo, drugi prenaša avtonomijo na stroko. Prvi s sabo prinaša nevarnost politizacije kulture, drugi ugrabitve s strani interesnih skupin. Zoprna dilema, za Peršaka, za kogar koli: katera koli izbira se lahko v primeru slabo premišljenih ukrepov slabo konča.
Ali bo neodločen tudi v ministrovih čevljih, bo še pokazal, velja pa razmislek: ali ne potrebujemo ministrov prav zato, da prevzemajo politično odgovornost za težke odločitve, saj je to temelj državne ureditve? Ni pa se bati nečesa – Peršak je novinarjem dvigal telefon tako v času, ko je bil državni sekretar, kot v dneh, ko je njegovo ime zakrožilo med kandidati za ministra. Očitno je, da rad polemizira, tudi odgovarja, kot javni govornik pa je večkrat pokazal, da nima težav s stvarnim poimenovanjem problemov, kar je v kulturni politiki zelo lepa startna pozicija, če ne že kar prednost glede na predhodnike.
V bodočnost – s pogledom nazaj
Strahu pred izključevanjem in kaznovanjem kritičnih glasov se kulturnikom tokrat ni treba bati. Bolj realna bojazen je, da bo stroki zaupal do mere, ko bo nanjo prenašal tudi odgovornost za odločitve. Vsaj če sodimo po njegovi izjavi izpred šestih let, ko je bil gonilna sila kulturnega plenuma: »Javni prostor je v celoti zasedla politika, in to dnevna politika, ki vidi samo do jutri in dostikrat niti ne do konca mandata. Prostora ali pripravljenosti za dialog med politiko in drugimi sferami javnega življenja ni.« Peršak bo gotovo trši oreh za Cerarja kot za povprečnega kulturnika, ki želi zgolj svojih pet minut ministrove pozornosti. Večji problem bi znala biti Peršakova mehka vladarska roka: ministrovo odprtost za dialog znajo tisti bolj pretkani izkoristiti za uveljavljanje lastnih interesov.
Tone Peršak bo najpametneje ravnal, če se bo za bodočnost, če ga res čaka ministrski stolček, zazrl v svojo preteklost. Njegova politična kariera se je začela davno pred župansko. Bil je eden od za spremembe najbolj angažiranih kulturnikov v 80. letih, ko je bil tudi med dvanajstimi redaktorji tako imenovane pisateljske ustave, še prej je bil med pobudniki ustanovitve Nove revije. Je del osamosvojiteljske infrastrukture, brez da bi kadar koli silil v ospredje, na okope. Takega ministra bi si želela in potrebovala kultura: tiho vodo, ki bregove dere.
