Trenutno še pripravljam garažo, v kateri bodo trije avtomobili. Med njimi tudi alfa romeo 1900 sprint coupe iz leta 1953, ki jih je v svetu le še 30. Je najlepši in tudi najzanimivejši starodobnik daleč naokrog.
S tem avtomobilom je povezana zanimiva anekdota. Je res, da so ga zaplenili tihotapcem, nato pa ga je uporabljala policija v Beogradu?Avto ima dolgo zgodbo. Prvi lastnik ga je prodal preprodajalcu, ki je med Milanom in Carigradom tihotapil zlato in nogavice. Leta 1958 so ga ujeli, šel je v zapor, avto pa na dražbo. V Srbiji je avto skoraj propadel, dokler ni po naključju prišel v Ljubljano, kjer sem si ga kupil za rojstni dan, deset let kasneje pa sem se po temeljiti obnovi z njim tudi zapeljal.
Kako zahtevno je obnavljanje starodobnika, da je vsake toliko primeren za vožnjo?Moja alfa romeo je zahtevna za obnovo, saj je redka. To pomeni, da je na voljo malo dokumentacije, malo podatkov in še manj rezervnih delov. Veliko energije sem vložil v to, da sem dobil ustrezne rezervne dele in avto usposobil do te mere, da ga lahko uporabljam. Seveda niso vsi starodobniki tako zahtevni za obnovo, za mnoge so namreč na voljo rezervni deli. Sploh nemški avtomobili imajo dobro podporo, seveda za visoko ceno, angleški nekaj manj, najslabše je stanje pri italijanskih avtomobilih. Brez ustrezne literature si mrzel in pri obnovi gotovo delaš napake. Treba je imeti znanje o motoroznanstvu, materialih, tudi nekaj čuta za estetiko, treba je znati kakšen tuji jezik. Široka razgledanost je prvi pogoj.
Verjetno je treba biti pazljiv na malenkosti, tudi barvo avtomobila?Pri obnovi lahko sledimo prvotnosti, se pravi, da je avto takšen, kot je prišel iz tovarne. Izbrano mora biti vse tisto, kar je avto krasilo v času proizvodnje. Ker ima vsaka serija malce drugačno barvo, sem se na primer pri alfi dela lotil tako, da sem šel z vzorcem pločevine v tovarno Lechler pri Comskem jezeru, nato pa smo po katalogih iskali, kaj so leta 1953 dobavljali v Alfino tovarno. Bila je zanimiva izkušnja.
Pravih, profesionalnih restavratorjev starodobnikov naj v Sloveniji ne bi bilo.Tudi meni ni poznano, da bi se kdo poklicno ukvarjal z restavriranjem. Nekaj kolegov sicer to počne bolj pogosto, večinoma pa fantje to delajo iz veselja. Je pa treba biti pazljiv, saj so nekateri pri svojem delu površni.
Je res, da strasten lastnik v svoj štirikolesnik vloži nekaj tisoč evrov na leto?Težko bi natančno rekel, saj je cena vložka odvisna od tipa avtomobila, njegove redkosti in pa seveda lastnika, kako dobro in natančno želi avto restavrirati. Pri tem so velike razlike, ki so opazne že na prvi pogled.
Gotovo restavrirate predvsem zase. Je to nekakšen način samodokazovanja?Zanimivo vprašanje. Gre za samodokazovanje na način, da si sam sposoben narediti nekaj. Sam nisem avtomehanik niti strojnik in tudi večina mojih kolegov se s starodobniki ukvarja ljubiteljsko. Radi imajo stare avtomobile, saj gre na primer za lepe spomine na mladost. Danes si mogoče lahko privoščijo avto, ki si ga v mladosti niso mogli.
Uradno je starodobnik vsako vozilo, ki dopolni 30 let, je ohranjeno in tehnično vzdrževano ali pravilno restavrirano. Meni se letniki 1986 ne zdijo prav nič starodobni.Po letu 1975 so avtomobili postali sodobnejši, s precej več elektronike, zato bomo imeli vsi velike težave, ko jih bomo skušali restavrirati. Starost 30 let je določila mednarodna zveza Fiva, ki šteje 1,5 milijona članov po vsem svetu. Oni določajo pravila igre.
Ali vozilo, ki je kvalificirano kot starodobnik, pridobi vrednost?Ni nujno, odvisno od modela. Ko izbiraš starodobnika, moraš imeti nekaj znanja in tudi sreče, da izbereš pravega, ki je nekaj vreden.
Gre pri starodobnikih le za plemenitenje denarja ali za pravo strast in življenjski slog?Če na primer najdete avto, ki je v slabem stanju, ga kupite za malo denarja in ste sposobni iz njega narediti odličnega starodobnika, boste z njim zaslužili. Tako gledano je to gotovo dobra naložba.
Eden izmed lastnikov starodobnika v Sloveniji je dejal, da je zanj to naložba za pokoj. Kaj pravite na to?Če izberemo dober avto in ga pravilno restavriramo, je to seveda dobra naložba. Starodobnikom lahko cene zrastejo do 20 odstotkov na leto.
Nekoč priljubljenih katrc, stoenk in yugov lepih in dobro ohranjenih skorajda ne vidimo več. Zakaj?V preteklosti jih je bilo ogromno in smo se nanje preveč navadili. Do njih nismo imeli odnosa. Katrca na primer je zanimiv in tehnično gledano genialen avto. Počasi postaja zanimiva, saj jih na cesti skorajda ni več.
Se ljudje prek starodobnikov vračajo v mladost in nostalgično iščejo vozilo iz otroštva?Na neki način gotovo. Ko sem bil mulec, sem imel modelčke avtomobilov, danes pa imam prave.
Kako je s ponaredki in kopijami?V cenovnem razredu, ki ga imamo v Sloveniji, ponaredkov ni. V tujini, kjer cene dosegajo milijonske vrednosti, pa je ponarejevanje sila donosen posel. Ena od nalog organizacije Fiva je, da ugotovi, ali je neki avto dejansko originalen ali pa je do določene mere ponarejen. Zanimiva je zgodba z znane prireditve Mille Miglia, kjer je bil pred časom član komisije za preverjanje kakovosti prijavljenih vozil konstruktor maseratija 3500 Giulio Alfieri in je ugotovil, da je bil od dveh prijavljenih maseratijev eden sporen. Vedel je za vsako podrobnost, kako je bil maserati narejen, saj ga je on konstruiral.
Kaj lahko naredi nekdo, ki kupi dragocen avto, pa se izkaže, da je ponaredek?Najprej se gotovo tolčeš po glavi, ker nisi bil dovolj previden. Preden kupiš starodobnika, moraš preveriti, kaj dejansko kupuješ, zgodovino vozila, številke motorja, šasije, menjalnika... Pomembno je preveriti tudi, v kakšnem stanju je vozilo, ali je sploh še uporabno. Nato se restavriranje začne s kleparskimi deli, motorjem... Dela je ogromno.
Je na večjih dražbah, kjer starodobniki dosegajo milijonske vrednosti, preverjeno, da gre za originale?Načeloma vse preverijo. Je pa res, da se dogaja, da kakovost dražbenih avtomobilov ni na tako visoki ravni, kot bi pričakovali. Bil sem na več dražbah in opazil, da so nekateri štirikolesniki narejeni lepo, drugi pa pomanjkljivo, a gredo praviloma vseeno v promet.
Pred leti je bilo priljubljeno uvažanje vozil iz ZDA. So bile te kdaj zanimiv starodobniški trg?Ameriški avtomobili so nekaj posebnega in so bili zanimivi pred leti, ko je bilo razmerje med dolarjem in evrov ugodnejše kot danes. Imajo nekakšen čar, so nekaj posebnega, z mojo pripombo, da potrebuješ dvojno garažo po dolžini in širini, saj so veliki. Da ne omenjam porabe goriva.
Če ima vozilo status starodobnika, ima lastnik 80-odstotni popust pri plačilu cestnine in 90-odstotni popust pri zavarovanju. Predvidevam, da si tega ni bilo enostavno izboriti.Trajalo je kar nekaj let, da smo si prek našega ljubitelja starodobnikov, ki je bil tedaj poslanec, izborili ta bonus. Po drugi strani pa je res, da starodobnik uporabljaš največ štiri mesece na leto in z njim narediš mogoče 2000 kilometrov. Redki so starodobniki, ki jih uporabljajo za vsakodnevno vožnjo. Mogoče si kakšen študent uredi hrošča, pa še tistega hitro umirimo, saj se zavedamo, da smo dobili bonuse, ki jih zaradi nekaj ljudi ne smemo izgubiti.
Koliko vozil ima tak status?V zvezi nas je 4000 članov, ki imajo doma več kot 10.000 vozil. Ocenjujem, da je vsaj polovica registriranih s statusom starodobnika. Nekateri imajo prave muzeje. Naš kolega Slavko ima na primer več kot 150 motociklov.
Je zloraba ugodnosti mogoča?Žal je. Tako, da se nekdo s starodobnikom vozi vsak dan, saj rednim vožnjam niso namenjeni. Zloraba je mogoča tudi tako, da ima nekdo na primer starega unimoga, pa ga uporablja za pluženje in posledično pridobitno dejavnost. Takšne ljudi hitro opazimo, jih začnemo gledati postrani in uredimo zadevo.
Kako pa je s tatvinami?V Sloveniji vem za dve kraji, ko je šlo bolj za pobalinstvo. V tujini pa je tatvin več. Starodobniki veljajo za dobro naložbo in kot take se jih splača odpeljati. Zato so praviloma shranjeni v dobro varovanih garažah in imajo vgrajen sledilnik, da lahko lastnik v vsakem trenutku natančno ve, kje je avto. Tudi sam seveda, ko grem na izlet, avta ne puščam povsod, saj se hitro najde huligan, ki naredi črto na karoseriji ali razreže streho. Žal se to res dogaja. Ljudje pa nas praviloma povsod lepo sprejmejo in jih zanimajo podrobnosti o avtomobilih.
Starodobniki kot dejavnost v Evropi obrnejo štiri milijarde evrov na leto.Mislim, da je znesek še precej višji. Mednarodna zveza Fiva je naredila ekonomsko analizo, v kateri so upoštevali, da ljudje kupujejo starodobnike, jih obnavljajo, z njimi hodijo na izlete... Gre za milijarde in resen posel. Analiza je pokazala, da 80 odstotkov delavnic, ki se ukvarjajo z obnavljanjem vozil, deluje več kot 10 let. Se pravi, da niso muhe enodnevnice, temveč gre za donosen posel.
Kolikšna je vrednost najdražjega starodobnika, ki vozi po slovenskih cestah?Kolikor mi je poznano, nekje do 250.000 evrov. Ocene so nehvaležne. Nekateri avtomobili so tako redki in jih je tako malo, da ni primerljivih prodaj. Sem sodni izvedenec in sodni cenilec za starodobna vozila, torej to spremljam profesionalno, zato vem, da se nekateri avtomobili prodajajo neposredno, mimo licitacij, in ne vemo, kolikšno ceno dosežejo.
