»Miklavž bo kmalu. Bo treba pehar nastaviti! Je rekel župnik pri verouku, da zame ni strahu, ker sem vse leto k maši hodila in tudi pri verouku vedno vse znam. A vam kaj o svetem Miklavžu povem?« je tokrat izjemoma začela pogovor Ljudmila, na oko plašno dekletce, ki pa zna še kako v druščini otročajev povedati vsaj delček tistega, kar je slišala v cerkvi ali pri verouku in tako rada uveljavi svoj prav. »Miklavž? A tebi on nosi? Daj no, dedek Mraz pride konec meseca, ta je pravi za darila! In v Sibiriji je doma. Na saneh se pripelje, Miklavž pa peš hodi!? Zato je že zdavnaj iz mode,« se je ustil Dejan, ki je sicer vedno židane volje. Zdelo se mu je pomembno dodati še, da pri njih Miklavža še nikoli ni bilo, parkeljnov pa tudi ne. »Ti pa tvoj dedek Mraz! Jaz sem tudi včasih mislil, da on nosi darila in prihaja tam nekje iz Rusije k nam. Ampak sem potem spoznal, da sta res naša od nekdaj Miklavž in potem še Božiček! Tisti ruski dedek pa ne more biti naš, slovenski, ko pa je v tistem ruskem zakotju doma. Morda ima še zvezdo na kučmi, kdove? Vanj že ne verjamem!« je svoj pogled na dobre decembrske može razkril Janez s kar po vojaško odsekanim načinom govora, kjer dvom sploh ni mogoč. »Daj no, Janez, enkrat si v dedka Mraza verjel, zdaj se pa Miklavžu in Božičku dobrikaš! Zame so vsi trije pravi, če le pridejo v najlepše mesto na svetu. In sem jih povabimo pridni, ki vedno nekaj delamo, zato nas imajo vsi trije dobri možje radi,« je takoj razvil svojo teorijo Zoran, ki vedno poudarja, da je doma v najlepšem mestu na svetu, da se mu že vsi malo posmehujejo. »Nobenega dvoma ni, da samo dedek Mraz zna peti. In to ne kar nekaj: 'bandjeroroso' zna, ker ima on take pesmi rad! In jaz jo znam tudi, a vam jo zapojem!? Božiček pa samo tisti ohoho zna in Miklavž ima palico v rokah, potem že ni dober!« je svojo lajno zavrtela Alenka, ki se rada užaljeno našobi, če jo kdo spomni, da je hotela biti glavna v otroškem tropu, a so ji hitro dali vedeti, kam sodi. »Jaz vedno dobim za Miklavža pa Božička pa dedka Mraza! To je najbolje, kaj bi delal razlike. Če mi kaj dajo, so vsi ta pravi, zaresni in dobri!« je razložil pragmatični Karl, ki ima neverjeten občutek, da je vedno tam, kjer je treba biti. In mu znese! »Meni pa se včasih zdi, da sem sam en dobri mož, ko pa vsakdo kaj od mene hoče in pričakuje. Je pa res, da tako velikega koša nimam, da bi bilo za vse dovolj,« si je očala potisnil na čelo resni Miroslav in vzel iz torbe slikanico Butalski policaj in Cefizelj, ki jo ima zadnje čase neprestano v rokah. Tudi resni otroci rabijo kaj smešnega. Mali Lukec pa je z levim kazalcem in palcem vlekel svečko iz noska in dodal le, da je »proti«. So ga preslišali, smrkolin je pač najmlajši.
Še bi poslušal analizo dobrih mož, a me je iz kuhinje doletelo: »Tvoje darilo pod smrečico bo letos kar kosilo pri moji mami. Jaz pa nove škornje dobim!« Dobri možje v taščini podobi? Naj živi veseli december!
