»Od leta 1963 nisem zapustil Slovenije, razen dvakrat, ko sem bil v Nemčiji. Potem pa so mi izdali odločbo, naj grem v Črno goro.« Tako pripoveduje Gani Redžić, ki trenutno živi v Mariboru in je bil leta 1992 izbrisan. Poleg tega je brez državljanstva. Rodil se je na Kosovu in ne v Črni gori, leta 1963 je prišel v Slovenijo in si tu ustvaril družino. Potem ko so ga – kot še 25.000 drugih – nezakonito izbrisali iz registra stalnih prebivalcev Slovenije, je ves čas živel v Mariboru, zaradi izbrisa pa je zdrsnil na socialno dno.
Policija je vedela zanj, a ga ni preganjala. Odločbo o odstranitvi iz države in prepovedi vračanja za pet let je dobil šele leta 2014. Leto pred tem je v zakonsko določenem roku zaprosil za povrnitev statusa, a so mu na okencu na upravni enoti rekli, naj pokaže osebno izkaznico. »Saj je pri vas, vzeli ste mi jo že leta 1992!« je odgovoril.
Na upravni enoti zanj niso imeli posluha in so ga odslovili. Policija ga trenutno ne izganja, a grožnja izgona visi nad njim. Ne glede na to, da nihče pravzaprav ne ve, kam izgnati človeka, ki svoje države sploh nima.
V Sloveniji še kot dojenček
Podoben strah pesti Dragana Đekića. V Slovenijo je iz Srbije prišel pred 49 leti kot leto dni star dojenček in odtlej ni zapuščal države. »Izgnati me hočejo v Srbijo, četudi tam ni več nikogar od mojih,« nam je povedal. Kako naj bi ga izgnali, ni povsem jasno. »Slišal sem, da bi mi lahko kar kupili vozovnico za letalo in me poslali v Beograd. Druga možnost je, da me predajo Hrvaški in ta potem Srbiji.« To bi bilo kot vračanje, ki je doletelo v Dobovi zavrnjene begunce iz Afganistana, Iraka in Sirije.
Vendar je imel sogovornik s slovensko policijo za zdaj srečo, saj so mu izdali dovoljenje, da lahko začasno ostane v Sloveniji. Vmes je pravni zastopnik Matevž Krivic zanj – enako kot za Redžića v njegovem drugem poskusu – vložil prošnjo za povrnitev statusa stalnega prebivalca Slovenije.
Po zakonu, ki ga je leta 2010 pripravila notranja ministrica Katarina Kresal, resda prepozno, saj je bil rok za vlaganje prošenj le tri leta. Vendar Krivic rok na sodišču spodbija, saj ne Đekić ne Redžič (in drugi izbrisani v podobnem položaju) nista bila z njim pravilno seznanjena. Krivic pojasnjuje, da oba izbrisana kot prava neuki stranki, ki sta bila zaradi izbrisa obenem odrinjena na rob družbe, nista mogla vedeti, kaj natančno zakon določa.
»Njuna primera sta jasen dokaz popolne neživljenjskosti tiste določbe zakona o izbrisanih iz leta 2010, ki je tem ljudem omogočila vlaganje prošenj samo tri leta, do 24. julija 2013,« opozarja Krivic. »Birokratsko-politična 'logika' se ne more in noče vživeti v položaj in psiho ljudi s socialnega dna, ki so tam, brez vseh dokumentov, životarili dvajset let. Uradniki ne razumejo, da izbrisani v svoji bedi ne berejo uradnega lista in ne vedo, da se je država po osemnajstih letih od storjene krivice nenadoma zbudila in jim blagohotno naklonila triletni rok, v katerem lahko zaprosijo za dokumente. Politiki in birokrati živijo v svojem svetu in realnega položaja ljudi na socialnem dnu ne morejo in tudi nočejo razumeti.«
Policija bolj razumna
Zanimivo je, pravi Krivic, da se je v takšnih primerih policija izkazala za bolj razumno od uradnikov in je izdala začasno dovoljenje, s katerim lahko oba izbrisana ostaneta v Sloveniji. »Vsak mesec se moram oglasiti na policijski postaji, pozdravimo se in poslovimo. Vse skupaj ne traja več kot minuto,« nam je povedal Redžić. Redno – rutinsko – javljanje policiji je tudi Đekićeva obveznost.
Krivic pričakuje, da se bo najkasneje na evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu izkazalo, da triletni zakonski rok, v katerem je bilo dovoljeno vlagati prošnje, vsaj za tako izjemne primere ne bi smel veljati. Poleg tega, pravi, so ti primeri v Sloveniji zelo redki – razen omenjenih sam zastopa le še enega izbrisanega, ki je zaradi socialne odrinjenosti »zamudil« rok. Na to, da mora biti poprava krivic dostopna vsem izbrisanim, pa je že opozoril tudi komisar za človekove pravice Sveta Evrope Nils Muižnieks.
