Izbrisanim, ki so doslej državo tožili za odškodnino, so sodišča prisodila v povprečju okoli 20.000 evrov. Na sodiščih je potekalo (ali še poteka) enainpetdeset postopkov, od tega sta bila dva umaknjena, v enem primeru pa je država z izbrisanim sklenila poravnavo. V šestih primerih je bila izbrisanim že dosojena odškodnina, a se je Slovenija na to pritožila. Ker zneski niso visoki, se odpira vprašanje, ali je četrt stoletja po izbrisu prav, da se država pritožuje, odlaga izpolnjevanje dolžnosti, ki sta ji jo naložili domače sodišče in (posredno) evropsko sodišče za človekove pravice, ter ustvarja nove sodne stroške.
Izbrisani tvega, država pa ne
Res je sicer, da sta se na odločitvi prvostopenjskih sodišč v dveh primerih pritožila tudi izbrisana. Vendar je položaj države in izbrisanega v takšnem primeru različen: izbrisani zastopa svoje osebne interese in tveganje za morebitne dodatne stroške prevzema sam; država pa za pritoževanje izkorišča pravobranilstvo in tvega manj. Morebiti izgubljeni dodatni stroški bodo namreč plačani – iz proračuna.
V štirih izmed navedenih primerov se izbrisani na prvostopenjsko sodbo niso pritožili, država pa se je. Ker se je lahko. V dveh primerih se Slovenija ni ustavila niti po tem, ko je odškodnino dosodilo tudi višje sodišče (resda v enem primeru za polovico nižjo kot na prvi stopnji). Tako sta zoper izbrisane na vrhovnem sodišču trenutno odprti dve zahtevi za revizijo.
»Tudi v sodnih postopkih, ki naj bi izbrisanim zagotovili odškodnine, se kaže odklanjanje poprave krivic izbrisanim,« opozarja Blaž Kovač iz Amnesty International Slovenije. »Država se je doslej v pravdah, v katerih so izbrisani uspeli, pritožila prav vsakič, in to celo po dvakrat. Sprašujemo se, ali je štiriindvajset let po izbrisu, ki sta ga evropsko sodišče za človekove pravice ter slovensko ustavno sodišče prepoznali kot kršitev človekovih pravic, to resnično potrebno.« Kovač nas je opozoril, da v eni od pravd, v kateri zahtevek znaša 2100 evrov, »stroški sodnega postopka, plače pravobranilca, sodnika ter odvetnika na prvi ter drugi stopnji ter kasneje v reviziji, ki bo najverjetneje sprožena, gotovo večkratno presežejo sam zahtevek«. »Nerazumno in nepravično je, da se država ne zmore, ne zna ali pa morda niti noče poravnati z izbrisanimi tožniki, ki jim je prav ta ista država uničila življenje,« je ogorčen.
Na državnem pravobranilstvu nasprotno pravijo, da je pravobranilstvo »kot zastopnik Republike Slovenije v pravdnih postopkih dolžno vlagati pravna sredstva v korist Republike Slovenije«. »Pri svojih ravnanjih je pravobranilstvo vezano na usmeritveno navodilo stranke, ki jo zastopa, v primeru izbrisanih je to ministrstvo za notranje zadeve. S stranko se pravobranilstvo od primera do primera tudi posvetuje o smotrnosti uporabe rednih in izrednih pravnih sredstev (pritožb, op. p.),« so razložili.
V dvomih celo vrhovno sodišče
Postopkov izbrisanih na sodiščih je sicer malo, pravobranilstvo jih navaja le devet, ker se večina izbrisanih odloča za hitrejši in enostavnejši upravni odškodninski postopek. V tem so odškodnine omejene, na 50 evrov za vsak mesec izbrisa. Pri tem država okoliščin škode vsebinsko sploh ne preverja, temveč je odškodnina pavšalno določena, zato so postopki hitrejši. V upravnih postopkih je doslej več kot 5000 izbrisanim skupno pripadlo okoli 22 milijonov evrov. Izplačanih je bilo nekaj več kot devet milijonov, na preostanek pa izbrisani še čakajo.
V nasprotju z upravnim postopkom lahko v sodnih postopkih izbrisani, ki menijo, da jim je nastala večja škoda kot le 50 evrov na mesec (denimo zaradi izgube zdravja ali zaradi težkih razmer, v katerih so živeli), dosežejo višjo odškodnino. Vendar zakon o odškodninah določa, da je lahko na sodišču dosojena odškodnina največ trikrat večja od odškodnine, ki bi jo dobili v upravnem postopku. Zastopnik izbrisanih Matevž Krivic ob tem opozarja, da je takšna omejitev protipravna, saj za, na primer, dejansko ugotovljeno škodo v višini 100.000 evrov ni mogoče določiti izplačila le, na primer, 36.000 evrov. To je kršitev najbolj temeljnih pravil odškodninskega prava in ustave, opozarja Krivic. Da je takšna omejitev odškodnine protiustavna, meni tudi vrhovno sodišče, zato je septembra lani sprožilo postopek za oceno ustavnosti pred ustavnim sodiščem. To se o zadevi še ni izreklo.
