Pol stoletja je tako Avstrija za severovzhodne obmejne kraje Slovenije že »krušna domovina«, ki daje, česar rojstna država ne more – delo. Včasih bolje plačano kot doma, največkrat pa edino delo, ki ga Pomurci – v novejšem času po propadu Mure in drugih industrijskih predelovalnih obratov – lahko dobijo. Z moralnega stališča je zato na prvi pogled utemeljeno vprašanje, s kakšno pravico država od teh svojih davčnih rezidentov zahteva doplačilo dohodnine (glede na razlike med slovensko in avstrijsko lestvico).
Na drugi pogled je reč bolj zapletena. Tudi ti, ki niso mogli dobiti dela v Sloveniji, so se tukaj šolali, tukaj hodijo v šolo njihovi otroci in tukajšnji zdravniki jim pišejo recepte in napotnice. Ni videti moralnega razloga, da ne bi k financiranju tega prispevali sorazmerno enako kot drugi davkoplačevalci. Da je celo v nasprotju z ustavo, če bi imeli »posebno olajšavo«, pa je reklo ustavno sodišče. Problem doplačila dohodnine je potemtakem zgolj političen. Lahko in kako – če bi se za to odločila – naj država stopi nasproti željam in zahtevam sindikata dnevnih delovnih migrantov?
Vladi, vsaki vladi na svetu, je vselej mogoče očitati, da za to ali ono nima posluha, in vsaki vladi lahko dovolj velika, dovolj vplivna ali le dovolj glasna družbena skupina postavi ultimat. Ni pa vsak očitek toliko »družbeno« utemeljen in pomemben, da bi bilo utemeljeno tudi postavljanje ultimatov. Ob referendumskih pobudah kot sredstvu za motenje dela zakonodajne oblasti je že bilo mogoče slišati (ne, ne parlamentarne opozicije, ki kajpak samo pristavlja svoj dnevnopolitični lonček) razumne ljudi, da je oblast dobila, kar si zasluži, nekakšen demokratičen prikaz »neučinkovitosti demokratičnega upravljalskega in političnega modela«. Drugače rečeno, a zdaj se bodo pa Oni (ki si delijo profesorske dodatke, denar iz javnih naročil, tajkunske milijone in kdo ve kaj še) znašali nad malim človekom?
V izsiljevanju države s pravno in moralno nevzdržnimi razlogi ni kaj prida demokracije, vsi drugi, kolikor koli že utemeljeni očitki na račun oblasti pa s problemom dohodnine nimajo nikakršne zveze. Logike, da je vlada korumpirana, zato lahko še mi zlepa ali zgrda poskusimo od nje izsiliti, kar mi mislimo, da nam pripada, pač ni mogoče sprejeti. Zavrnitev zbiranja podpisov za referendume je utemeljena. Gre za navadno zlorabo demokratičnega instituta. In to rekoč bi moral predsednik državnega zbora Milan Brglez obmolkniti. Besede o »vladavini ulice« se v tem okviru ne spodobijo za predsednika državnega zbora, povrhu pa so nespametne, ker so politično vnetljive.
Kot običajno pa je povsem zunaj konkurence spet nastopil Borut Pahor v vlogi podpisnika zakonov. Le zakaj se mu je zazdelo potrebno s sklicevanjem pravnikov zbujati vtis nekakšne krize, ki da bo izbruhnila, če se bo on pri sicer rutinskem opravilu tokrat »zmotil« (in zakaj bi se sploh lahko zmotil?), ve samo on. No, v resnici ni težko uganiti: Pahor se pač vedno trudi biti všečen. On v vlogi predsednika državnega zbora zbiranju podpisov gotovo ne bi bil napoti.
