Sonja Fabjan: Ne hodim veliko po središču mesta, a včasih vseeno slišim ulične glasbenike, ponavadi pri Prešernovem spomeniku. Všeč mi je, ko slišim glasbo, kajti zdi se mi, da daje mestu dušo. Všeč so mi bosanske, makedonske pesmi pa tudi perujske. Zdi se mi, da je bilo včasih tega še več. Zdaj imam manj vpogleda v to, kajti nisem več vsak dan v mestu. Zame glasba ni moteča. Ne vem pa, kako je z meščani, ki živijo v središču mesta. Redko se zgodi, da se ustavim in dam kakšen evro. Le takrat, ko mi je glasba zares všeč. Ampak ne kakšen rompompom, temveč bolj kakovostna, na primer klasična glasba.
Branka Lasbaher: Ko grem skozi središče mesta, večkrat zaznam, da so na ulici glasbeniki. Kadar mi je glasba všeč, prisluhnem, sicer pa grem dalje, kar je odvisno tudi od časa, ki ga imam v določenem dnevu. Prisluhnem kitaristom, rock glasbi in podobnemu. Zadnjič so igrali cigansko glasbo, ki mi je bila tudi všeč. Ulični glasbeniki me ne motijo, ampak so mi všeč. Včasih sem jim prispevala veliko denarja, zdaj manj. Ne bi me motilo, če bi lahko igrali ves dan. Opazila sem, da je v drugih evropskih mestih z uličnimi glasbeniki podobno kot v Ljubljani, a je drugje na ulicah več drugih umetnikov. Tistih, ki uprizarjajo razne skeče ali našemljeni ves dan stojijo pri miru.
Vid Maunaga: Večinoma se mi tako mudi, da glasbenikov sploh ne slišim. Me pa ne motijo. Če igrajo dobro, se tudi ustavim. Včasih rad poslušam klasično glasbo, pa glasbenika, ki igra le na kitaro. Tudi rock mi je všeč. Če se mi zdi kdo zelo dober, prispevam kakšen evro. Glasba pripomore k vzdušju v mestu. To sem videl v drugih evropskih prestolnicah, kjer je uličnih glasbenikov več. Spomnim se, da jih je bilo v Parizu in Londonu ogromno. Zdi se mi, da je odziv ljudi različen. Če nekdo prav glasno ropota, jim to ni najbolj všeč. Če pa gre za lepo glasbo, umirjeno, kar spada k značaju mesta, se ljudje radi ustavijo. Glasbeniki niso nadležni, s kakšno izjemo seveda.