Ulični glasbeniki vrsto let skrbijo za dobro vzdušje v središču Ljubljane. Mimoidoči tudi v teh dneh lahko uživajo v njihovi glasbi, vendar med tednom le po 16. uri, kajti od novega leta velja nov odlok, nad katerim se je hudoval eden od sogovornikov. Kljub temu je na ulici mogoče zaslužiti nekaj evrov, priden in priljubljen glasbenik lahko na tak način v žep pospravi vsaj za minimalno plačo bankovcev in kovancev. Nekateri ulični glasbeniki so od tega zaslužka odvisni, drugi se ob Prešernov spomenik, Robbov vodnjak, na Čopovo ulico, ob rob tržnice ali kam drugam postavijo tudi zato, da bi se učili, zabavali in spoznavali ljudi. Igrajo na različne inštrumente, iz katerih prihajajo različne zvrsti, od klasične glasbe do narodnih pesmi. Prihajajo z vseh vetrov, pogovarjali smo se s štirimi, iz Srbije, z Nove Zelandije, iz Makedonije in Hrvaške. Večinoma so zadovoljni z odzivom ljudi, nekateri bi si želeli le zaslužiti kakšen evro več.
Miroslav Matić Srbija
Miroslava Matića je mogoče največkrat slišati na Čopovi ulici, kjer v tradicionalni lozniški opravi igra več inštrumentov, na dvojnice, lisko, harmoniko, gusle... Idejo, da bi igral v Ljubljani, je dobil, ko je imel skupaj s prijatelji v Mariboru nekaj koncertov. Prvič je na ljubljanskih ulicah zaigral lani in takoj je našel pristen stik z mestom. »Ko sem zaigral na gusle, je k meni prišel možakar iz Kosovske Mitrovice, ki se je v Ljubljano priselil leta 1958. Ob moji glasbi so mu prišle solze v oči. Rekel je, da Ljubljana česa takšnega še ni slišala.« Odtlej redno igra in komunicira z mimoidočimi, okoli 80 ljudi na dan se fotografira z njim. V Ljubljani, kjer zasluži okoli 20 evrov na dan, se ima lepo. Nekaj težav je imel le na začetku. »Trije Bolgari so me malo trpinčili, ampak so prišli policisti in rekli, naj bom brez skrbi.« Precej drugače se je počutil v Novem Sadu, kjer je igral prej. »Tam so bili zelo nastrojeni proti meni, večkrat je morala posredovati policija. V Ljubljani pa se počitim, kot bi bil član tukajšnje družine. Psihično sem spočit, nihče ne vleče noža iz žepa, nihče ne pljuva name,« je pripovedoval, medtem pa ga je pozdravil policist na konju. »Oh, konji. Ko vidim konja, mi gre skozi telo elektrika.« Še do pred nekaj leti je bil vseskozi v družbi konj, v Ceru v Srbiji, od koder je doma, se je družil z njimi. Bil je kmetovalec, delal je predvsem v gozdu. O njegovem življenju na vasi in glasbi bo ekipa iz Francije posnela dokumentarni film.
Oliver Crooks Nova Zelandija
Ljubljana je za Oliverja Crooksa le ena od mnogih postaj na trimesečnem potovanju po Evropi. Z igranjem na kitaro, ki jo je za 50 evrov kupil v Nemčiji, si želi predvsem najti stik z domačini: »Ko sem prišel v večja evropska mesta, je bilo težko spoznavati ljudi. Glasba pa nas povezuje.« Druga motiva za igranje na ulici sta piljenje glasbenih veščin in zaslužek, ki pa je v Sloveniji slab. »Prejšnji dan sem igral pol ure in nisem zaslužil nič. Zdaj igram deset minut in še vedno nimam ničesar. Ne vem, zakaj. Morda imajo ljudje v Sloveniji raje tradicionalno glasbo.« Sam ima najraje rock, raggae in tudi hiphop. Do zaslužka je bilo lažje priti v Nemčiji, Avstriji in na Poljskem. »V Krakovu sem zaslužil 20 evrov na uro.« Ker je zaslužek šele tretji na lestvici motivov za igranje na ulici, se ne sekira. Vesel je, ker je s pomočjo kitare spoznal veliko ljudi. »Zadnjič sem se družil s skupino Slovencev. Zelo prijazni in odprti ljudje so, podobno kot Novozelandci.« Ko je govoril o tem, mu je ostalo še dvanajst dni v Sloveniji, ki pa jih ne bo posvetil le glasbi in druženju z ljudmi, ampak tudi delu na kmetiji, kjer bo imel dovolj miru in časa še za pisanje pesmi. Ko se bo vrnil na Novo Zelandijo, se bo lotil povsem drugačne dejavnosti, delal bo kot učitelj smučanja in se pripravljal na manjše barske koncerte. Želja za prihodnost pa je jasna – nekoč bi rad se rad preživljal z glasbo.
Hristo Pomukov Bolgarija
V Ljubljano je prišel skupaj s petimi člani zasedbe, ki igra več zvrsti glasbe, predvsem znane napeve z Balkana. V minulih dneh so bili najglasnejši glasbeniki v središču Ljubljane, okoli njih se je zbiralo tudi največ ljudi. »Zdaj lahko slišite srbsko pesem, sicer radi igramo tudi našo, cigansko glasbo,« je dejal Hristo Pomukov, ki prihaja iz Kotla, kjer je znana glasbena akademija, ki pa je sam ni obiskoval. Na različne inštrumente se je učil igrati na ulici, igra na bobne, harmoniko in poje. Glasba je njegov način življenja. »Kotel je najbolj glasbeno mesto v Bolgariji, pri nas se je šolal tudi slavni Teodosi Spasov.« Skupaj s kolegi je v Ljubljano prišel le zaradi glasbe. So na turneji, potujejo po evropskih mestih, bili so v številnih državah in mestih, od Strasbourga do Barija. Z zaslužkom v Ljubljani niso najbolj zadovoljni. »Kakšen dan ne zaslužiš skoraj nič. Zgodilo se je, da smo zaslužili evro in 30 centov na osebo v enem dnevu, medtem ko več kot 15, 16 evrov na osebo nismo dobili nikoli.« Ocenil je, da največ dajo turisti. Da ti res prispevajo kar nekaj, je bilo mogoče sklepati po dolarjih na prostoru za denar. Pri tem jih nekaj še posebno moti. »V Ljubljani lahko igramo le po 16. uri. Ne razumem te politike. Igrali smo vsepovsod, pa nikjer nismo naleteli na takšen zakon.« S tem problemom se danes ne ukvarjajo več, kajti medtem so že odrinili in se podali na pot proti drugim evropskim ulicam.
Luka Verbanac Hrvaška
Luka Verbanac prihaja z Reke, v Ljubljani študira na glasbeni akademiji. Njegov najbolj priljubljen inštrument je klasična kitara. Z njo je večkrat igral na ulicah, minulo soboto zvečer pa se je odločil za spremembo. Z električno kitaro v rokah je sedel na stopnicah pred Robbovim vodnjakom, v tišini, oddaljen od sprehajalcev. »Le iz miru in tišine se da narediti nekaj prijetnega.« Ko tišino oplemeniti z glasbo, pa se začnejo zbirati ljudje. Z električno kitaro, na katero je ravno igral Bacha, jih lažje doseže. »S klasično kitaro nisem mogel iti na bolj odprt prostor, kajti ima doseg pet, deset metrov, z električno pa lahko dosežem 50 metrov.« In ko doseže bobniče ljudi, v njegovo malho pade kakšen evro. V Ljubljani jih za uro ali dve igranja zasluži okoli deset. Toliko, da je življenje študenta nekoliko lažje. »Imam občutek, da denar zares zaslužim in da ga dajo ljudje iz srca. To ni umazan denar. Igraš za atmosfero, zase in za ljudi. Ko se ustvari prijetno vzdušje in se ljudje dobro počutijo, nekaj tudi prispevajo. Sicer denar pride takrat, ko ga najmanj pričakuješ.« Na primer za novo leto leta 2015, ko sta s kolegom na Reki skupaj zaslužila 200 evrov. »Nekdo je položil kar tisoč kun,« se je nasmehnil. Zaslužek ni njegov edini motiv. Želi tudi vaditi, predvsem pred občinstvom. V prihodnje namerava napredovati na področju klasične kitare, igral bi z manjšo skupino, rad pa bi se preizkusil tudi pri produkciji skladb in v elektronski glasbi. Poleg tega bo morda poučeval.
