Sedanji reprezentančni rod je že večkrat dokazal, da ne sodi v drugi kakovostni razred, a ker v zadnjih treh poskusih nikdar ni dočakal odmevnejšega dosežka v skupini A, bo imel prihodnjo pomlad na šampionatu v Nemčiji in Franciji nov popravni izpit. Če bo Slovenija nastopila v popolni postavi, bo obstanek med elito realen cilj, a reprezentanco še pred tem v septembrskih kvalifikacijah za uvrstitev na zimske olimpijske igre 2018 čaka vrhunec koledarskega leta. Izbrana vrsta bo za podvig v Minsku potrebovala popoln turnir in boljšo igro kot v Katovicah, ki je bila primerna zgolj za drugoligaško raven tekmovanja.
Ob koncu sezone velja spomniti, da je reprezentančni hokej v zadnjih letih predvsem z olimpijskim nastopom v Sočiju ponudil veliko več kot obubožana domača klubska scena. Reprezentanca je od prihoda trenerskega dvojca Matjaža Kopitarja in Nika Zupančiča na slovensko klop enotna in konkurenčna. Dodano vrednost predstavljajo zgolj hokejisti iz tujine, ki so se v veliki večini kalili na ploskvah EBEL, edinem primernem regijskem tekmovanju za slovenski klubski hokej. Odkar so Jesenice pred štirimi leti razpadle in ostale brez pravice nastopa v EBEL, hokejisti iz železarskega mesta ne dobijo več priložnosti v reprezentanci. Olimpija, ki je bila tik pred finančnim zlomom, je v Katovice poslala štiri svoje igralce, a so na Poljskem večinoma nosili stranske vloge. Takšen trend je nevaren, saj bo čez nekaj let ob menjavi reprezentančnega rodu zmanjkalo kakovostnih hokejistov že za dostojen nastop na prvenstvih skupine B.
Hokejska zveza bi morala kot vodilna skrbnica panoge za izboljšanje razmer že zdavnaj ukrepati, a ji ne uspe zagotoviti niti urejenega tekmovalnega sistema. Nedavna izjava predsednika Matjaža Rakovca, ki je v Katovicah dejal, da je v slovenskem hokeju sedem enakovrednih klubov, veliko pove o stanju duha v krovni organizaciji.
