Pulj je tako morda edino mesto tisoče kilometrov daleč naokoli, ki še vedno resno praznuje 1. maj, mednarodni praznik dela, praznik, ki je skozi vso zgodovino in še danes najbolj potreboval svoj dan, a ga je dvakrat povozila ideologija, z leve in desne strani. Brezpravni človek, izkoriščan, ponižan in razžaljen, je namreč žal večen. Do danes je praznik skorajda zatonil v pozabo in večina mlajših ne razume več niti koncepta, na katerem temelji, kaj šele njegovega historiata, ne tistega krvavega chicaškega začetka iz leta 1886, ne kresov po naših gričih. Kar je svojevrsten paradoks, kajti ravno tem generacijam je namenjeno, da postanejo prekarci, torej tisti najbolj brezpravni družbeni sloj, iz katerega je nato izrastel organiziran in ozaveščen proletariat, ki je dosegel nekaj do takrat nemisljivega: delavske pravice. V bivšem socialističnem bloku so s praznikom v veliki meri opravili tako, da so ga prav nemarno izenačili s socialističnimi režimi in kot takega demonizirali. Rdeča Istra je še toliko bolj nenavaden fenomen, ker je Hrvaška še bolj radikalno kot pri nas obrnila krmilo v nacionalistično-neoliberalno smer in je pravkar na oblasti po Tuđmanu najbolj tuđmanovska vlada. Tako radikalna, da že žre svoj lastni rep.
A po drugi strani, Pulj ima svojo burno in bolečo zgodovino. Leta 1920 je Delavska zbornica organizirala prvomajski shod, ki se ga je udeležilo 10.000 ljudi. Nosili so rdeče rute, pripete so imeli rdeče nageljne, mahali so z delavsko zastavo (ja, srp in kladivo) in peli protestne delavske pesmi (ja, slišite jih lahko na nastopih Kombinatk). Pri Zlatih vratih so jih pričakali italijanski jurišni odredi in začeli streljati, z oken so padali težki predmeti. Dvainpetdeset ranjenih, štirje mrtvi, Čeh, Hrvat, Italijan in Avstrijec. Mednarodno mesto, mednarodno delavstvo, mednarodne žrtve. Mednarodni razlogi za njihove stiske: po koncu vojne in razpadu Avstro-Ogrske je sledila italijanska zasedba. Italijani so iz puljskega Arsenala, ki je zaposloval čez šest tisoč ljudi, odpustili vse, ki niso imeli italijanskega državljanstva. Državljanstva, kar pomeni, da so odpustili tudi istrske Italijane, »svoje« torej. Vzpon italijanskega fašizma nam je dobro znan iz sočasnega brutalnega zatiranja Slovencev na Primorskem in v Trstu. In točno istega leta, kot so požgali slovenski Narodni dom v Trstu, so požgali tudi puljskega, v katerem je bilo 7000 knjig, pa tudi Delavsko zbornico. Mussolini v puljskem gledališču ni puščal iluzij: »Za slovansko raso, barbarsko in nižjo, ni politike bombončkov, ampak politika tepeža.«
Puljska pogrebna povorka za štiri ubite demonstrante je bila nova demonstracija upora s čisto avantgardnimi likovnimi potezami. Mladeniči v črnih oblekah so nosili v rdeče zavite krste, ob njih so hodile mlade, v belo oblečene ženske, z rdečim trakom čez prsi. »Pulj še nikoli ni doživel tako veličastnega sprevoda,« je zapisala neka očividka. Iz Italije je na pogreb prišel socialist Repossi iz Zveze kovinskih delavcev Italije, ki je zbranim povedal: »Večina prebivalstva je tukaj hrvaškega, italijanska vlada je prevarala italijanski narod, ko je leta 1915 trdila, da so bili ti kraji izključno italijanski.« In jih pod tem izgovorom zasedla.
A organizirani transnacionalni delavski upori so bili v tej regiji že veliko prej: že leta 1902 je bila solidarnostna stavka s stavkajočimi pomorskimi delavci v Trstu, v istem obdobju so stavkali labinski rudarji, pa kovinarji, mizarji, krojači. Zidarji so dosegli skrajšanje štirinajsturnega delovnika na deveturnega, in to s pomočjo poziva zidarskem cehu po vsej Avstro-Ogrski, naj ne odigra vloge stavkokazov.
Simbolnim porcijam fižole se je to nedeljo nenadoma pridružila praktična inačica ideje praznika, spopad udeležencev pariške prvomajske povorke s policijo. In tam je šlo in že mesece gre za povsem isti spopad konceptov kot tistega daljnega leta 1886: interesa profita, ki mu ustreza »fleksibilni« delavec, človek, ki mu je po zakonu mogoče vsiliti spremembo delovnega časa, delovnega mesta, višine plače in na koncu odpovedi, človeka, ki mora sam poskrbeti za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, in interesa delavca s pravicami, ki so bile postopoma dosežene skozi stoletja, a pod pritiskom kapitala v zadnjih tridesetih letih znova pospešeno izginjajo.
Da se to dogaja prav v Franciji, je ironično z mnogih vidikov. Ne le da je Francija zibelka človekovih pravic in po drugi vojni tudi vodilna država v zagotavljanju delavskih in socialnih pravic. Da je predlog zakona, v katerem je nekatere pravice prepustila pogajanjem delodajalec/delojemalec, predlagala ravno domnevno leva vlada, je naslednja huda ironija. Da se je lotila demontaže pravic ravno v času, ko v državi še vedno velja izredno stanje zaradi terorizma, po mnenju mnogih že povsem nepotrebno, pa prav tako kaže na povsem nemočno politiko, ki vidi rešitev vseh težav v represiji.
