A prava proletarska zvezda je bil moj stari oče. Kljub letom je bil strumnega koraka, še posebej na fotografiji v svečani železniški uniformi Deutsche Reichsbahna, na kateri se je postavljal kot pravi gizdalin. Nikomur seveda nisem smel črhniti, da je bil zelo ponosen na avstrijske tretjerajhovske železnice, ki so že takrat vedele, kaj je pravi socializem, ker da so bili deležni dvojnih živilskih kart, pisarnarji pa le navadnih. Najbrž je tudi zato po vojni postal tako zagret »svoboden državljan najnižjega sloja«, še posebej pa ob prvem maju.
Ajzenmaršal
Tudi tokrat je bil v naši hiši že navsezgodaj direndaj. Ki pa se je začel dva dni prej, ko sva barvala njegovo zelenkasto železniško kapo. Zelenkasta je bila namreč lahna, poletna, modra, iz debelega platna, pa zimska. Godrnjal je, da se na prvomajski paradi ne bo cvrl pod zimsko kapo, poleg tega pa mora korakati, ker da je najstarejši ajzenponar, na čelu povorke. Zato sva vso noč pustila kapo v golidi z brozgastim modrílom. Zjutraj je bil več kot zadovoljen: kapa, ki jo je bil posušil na štedilniku, je bila več kot svečana.
Pokukal sem skozi ključavnico: postavljal se je pred zrcalom, si jo pomerjal, gladil brčice in nekajkrat po vojaško salutiral. Stari oče, sem pomislil, bo gotovo na proslavi povišan v maršala: na ramenih se mu bodo bleščale zvezdice, obraz pa razžarel, ko bodo svečano oznanili, da je ta in ta postal prvi ajzenmaršal.
Čez čas je res primahal na čelu povorke s proletarsko zastavo in skandiral vsake toliko na vse grlo: »Živela prvi maj! Živela prvi maj!« Pocukal sem očeta, ki je bil prav tako v svečani modri uniformi, kaj pomeni ta njegov »živela prvi maj«, pa me je le zviška ošinil in pomahal sprevodu, ki je pravkar zavijal k slavnostni tribuni. Ko so se razvrstili v dvorede, se je spet, medtem ko je na govornico skakljal szdl-jevec, kot strela z jasnega, zaslišal njegov gromki »živela prvi maj«. Plešasti szdl-jevec mu je le pomežiknil in kot navit zagostolel o našem delavskem raju, za katerega so se poleg stavkajočih v gnili kraljevini žrtvovali tudi borci za svobodo, ki so izhajali predvsem iz proletarsko-kmečkih družin.
Potem pa se je zgodilo: najprej se mu je po senceh pokazala drobna modrikasta lužica, zatem pa sta izpod zaliscev privijugala črnikasta potočka. Stari oče je stal v pozoru in požiral sline, kajti čez čas sta se zlila v zahrbtni rečici. A gotovo bi vse ostalo le pri tem, če se – kot za stavo – ne bi ulilo. Prepričan sem bil, da mu je nalašč zagodel oblak, ki ga je ves čas ozmerjal kot dolgovezneža za mikrofonom, h kateremu so že pred prvimi kapljami prihiteli s tako velikim dežnikom, da bi se pod njim lahko skrila vsa naša hiša. Moj stari oče pa se je spreminjal v maškaro: kapa je postajala vse bolj lisasta, obraz in ovratnik pa pomazana, celo srajco, seveda belo, mu je dodobra posvinjalo.
Najraje bi bruhnil v smeh, pa si nisem upal, obenem pa me je stiskalo v prsih, ker je stari oče živčno zavijal z očmi, prestopal in pokašljeval. Neki drug železničar, po mojem naš strojevodja, mu je potihem privoščil, češ, sam moraš pojesti, kar si si skuhal. Čez dobrih deset minut se je naliv unesel, gimnazijski pevski zbor je odpel venček revolucionarnih napevov, pesnik v delavskem kombinezonu je drdraje recitiral o žuljavih rokah, ki gradijo svetlo delavsko prihodnost, dvoje amaterskih gledališčnikov pa na hitro odigralo prizor o neupogljivem učitelju Jermanu in Kalandru, čigar roka bo kovala svet. Na koncu je szdl-jevec z mično mladenko, ki so jo predstavili kot zlato udarnico v brigadi težke konfekcije, delil značke, priznanja in plakete.
»Oča,« sem pobaral poklapanega dedka, ko sva sedela za mizo, on z dvojnim brizgancem, jaz s parom hrenovk, »a so na ajzenmaršala pozabili?«
Ošinil me je izpod obrvi in se kislo nasmehnil. Ter mi, ko sem pogledal vstran, posadil premočeno kapo na glavo. Vztrepetal sem, ko se mi je pocedilo po čelu, zinil pa nobene. On pa mi je obljubil še dva para hrenovk, če bom po vojaško tlesknil s petami, salutiral in pozdravil, kot se za pravega proletarca spodobi.
Dvignil me je na mizo, jaz pa sem ga začel kriče oponašati: »Živela prvi maj! Živela prvi maj!«
Takšnega aplavza ni bil deležen niti szdl-jevec, ki se je z občinarji mastil pri tretji mizi, še več, poleg hrenovk sem dobil še kokto, stari oče pa vsaj ducat brizgancev, ob katerih mi je začel napletati, da bodo namesto njega kar mene oklicali za prvega in edinega ajzenmaršala, a šele takrat, ko bomo iz socializma prešli v komunizem.
Krivice vse pregnane
Slednjega nisem dočakal, sem pa pospremil k počitku na sam devetdeseti delavski mesec maj – na 2. kongresu Internacionale v Parizu leta 1890 so namreč prvi maj razglasili za mednarodni delavski praznik – tako pravega maršala kot mojega starega očeta. Prvega so položili v belo grobnico na Dedinju, mojega starega očeta pa pod soboško rušo. Tudi mene niso nikoli oklicali za ajzenmaršala, pa ne zato, ker nismo dospeli do komunizma, temveč zato, ker me je skozi stanjevski predor zaneslo v pisateljske vode. Moj oče je kot ajzenponar preživel tako vse jugoslovanske prve maje, ko so se v Srbiji vrteli jagenjčki, na Hrvaškem odojki, pri nas pa mešalci, kot tudi osamosvojitvene, ki da so bolj lisasti kot dedova paradna kapa. Ali njegov železniški zimski plašč, ki sem ga daroval soboškemu muzeju, plašč, v katerem je bil zame najmanj ajzenmajor. Ki bi dandanes zelo nejevoljno odpravljal posebne vlake na prvomajska kresovanja, ki bi morala biti, kot pravi Vinko Möderndorfer, več »kot kos klobase, po sindikalni ceni štamprle zelenega in nazdravljanje s prijatelji, ki jih že dolgo nismo videli«, več kot, žal, utopistična priprošnja iz Internacionale, da »krivice bodo vse pregnane«, ki jo odmrmram na grobu svojega starega očeta, potem ko mu prižgem rdečo svečo.
