»Te številke pa ne vključujejo smrti tistih, ki so zboleli zaradi izpostavljenosti nevarnim snovem, za katere se ve, da povzročajo bolezni dihal in raka, na delovnem mestu,« so zapisali v globalnem sindikatu IndustriAll.
Tudi poročilo inšpektorata za delo za lansko leto govori o naraščajočem številu smrtnih nesreč pri delu v Sloveniji v zadnjih štirih letih. Lani je med opravljanjem dela umrlo 23 ljudi. Na vse bolj nevzdržno stanje za delavce pa kaže tudi podatek, da se je lani prvič v zadnjih sedmih letih zgodilo, da je inšpektorat ugotovil večje število kršitev, kot je opravil nadzorov.
Na Poljskem so sindikati učiteljev, gradbincev, poštarjev in kovinarjev prejšnjo soboto organizirali protestni shod proti vladnim politikam in »pogodbam za v smeti«, kot imenujejo pogodbe, s katerimi delodajalci položaj delavcev in delavk vse bolj fleksibilizirajo in individualizirajo. Februarja letos pa je v mestu Jastrzebie policija z gumijastimi naboji streljala in ranila več kot dvajset stavkajočih poljskih rudarjev. V državi, v kateri je leta 1980 nastal revolucionarni sindikat Solidarnost.
Migrantske zgodbe Poljakov in Slovencev v Angliji je v svojem doktoratu proučevala dr. Barbara Samaluk, podoktorska raziskovalka na univerzi v Greenwichu. Ugotovila je, da so se različni razlogi za migracije s krizo med Slovenijo in Poljsko poenotili. Sedaj tudi slovenski migranti odhajajo v Anglijo zaradi slabe ekonomske situacije in manka delovnih mest v domači državi. »Slovenija je nazadovala in padla na nivo Poljske zaradi krize in politik varčevanja, ki so posegle v vse segmente družbe,« razloži v centru Ljubljane dr. Barbara Samaluk. Kot po preostali vzhodni Evropi, vidi, da se tudi v Sloveniji vse bolj krepi samokolonizacija – proces idealiziranja nedoločenega zahodnega modela in samorazvrednotenje lastne zgodovine, bojev in dosežkov.
»Samokolonialna miselnost je imela posebno močne učinke prav v vzhodni Evropi, saj je bila zgrajena na logiki preseganja socializma,« razlaga Barbara Samaluk. »Vse, kar je povezano s socializmom, naj bi bilo slabo in je bilo treba preseči. Vpeljati je bilo treba tržno ekonomijo in spremeniti vse: institucije, zakone, osebnostne lastnosti ljudi. Ljudje so morali nehati gojiti pričakovanja do države in solidarnost. Končni cilj so bili individualistični subjekti, ki bodo podjetniški, neodvisni od države in sami odgovorni za svoj položaj in svojo prihodnost.«
Ta miselnost je vplivala tako na delavce, ki so odšli delat drugam, kot tiste, ki so ostali doma. »Slišimo pa jo sedaj tudi iz ust slovenskih politikov, ki se klanjajo pred Evropo, ki se bojijo, da jih Bruselj ne bi pohvalil ali bi jih celo okaral. Pravijo, da imajo zaveze. Kakšne? Do koga? In kaj to pomeni za nas kot državljane, politične subjekte?« sprašuje raziskovalka.
Samokolonialna logika, ki odpira vrata izkoriščanju, je nujni in logični del evropskega projekta in hkrati neoliberalnega sistema. Barbara Samaluk opisuje širši neoliberalni model, v katerem so se danes znašle družbe, delavci in delavke. »Največji trik neoliberalizma je, da briše zgodovino skozi novo produkcijo znanja. V tem pogledu gre za kulturno politiko. S pisanjem nove zgodovine in ustvarjanjem sedanjosti opravičuje, kar dela posamezniku. Nanj je prevaljena vsa odgovornost. Ni odgovornosti EU, ni odgovornosti države, ni odgovornosti globalnih elit, za vse je odgovoren le še posameznik. A ta posameznik v resnici izgublja moč, izgublja nekdanje socialne vezi in družbena razmerja, izgublja dostop do dela. Kajti poleg brisanja zgodovine poteka tudi privatizacija prostorov, ki so bili nekoč javni. Tudi zato zgodovine delavstva, delavskega boja in solidarnosti ne smemo pozabiti. Predvsem v prostorih, v katerih živimo. Slovenija je že bila kolonizirana in temu smo se upirali. Sedaj se nam to ponovno dogaja, a se zdi, kot da se tega ne zavedamo. Smo majhen otoček, ki ga želijo izropati, in to se nam, tudi s prodajo premoženja in vseh podjetij, dogaja. Izgubljamo gospodarsko in finančno suverenost. Na vse možne načine, tako skozi prostor kot čas, potrebujemo oživitev tega, kdo smo, od kod smo, čemu pripadamo. Kajti za proces kolonizacije je značilno prav to, da na novo ustvarja kategorije, deli in na novo piše zgodovino, vse v prid kolonizatorjem. S tem nato opraviči, zakaj moramo spremeniti zakone, transformirati institucije, podreti sisteme... To je zgodba, na kateri temelji vse.«
Od obupa do alternativ
»Delavski boj in želja delavk in delavcev, da odločajo o svoji usodi, sta vedno obstajala, v vseh sistemih in pod vsemi režimi,« je v pogovoru za Objektiv razložil dr. Dario Azzellini, eden vodilnih strokovnjakov za delavske prevzeme. Njegova najnovejša knjiga izpred meseca dni, ki jo je uredil, Alternativna delavska zgodovina (An Alternative Labour History: Worker Control and Workplace Democracy) predstavlja zgodbe iz različnih obdobij in z vseh koncev sveta, od Mehike do Japonske. Vključeni pa so tudi primeri tovarn od Amerike in Egipta prek Francije in Italije do Grčije, kjer je v zadnjih letih prišlo do delavskih prevzemov in demokratičnega vodenja delovnih procesov.
Docent sociologije na univerzi Johannesa Keplerja pravi, da je zadovoljen. Prevzemi delavcev se vrstijo in širijo. »Pri tem moramo upoštevati vse težave in izzive, s katerimi se delavci soočijo, ko želijo upravljati tovarno na drugačen način znotraj kapitalizma, brez začetnega kapitala, brez izkušenj in z zgodovino delavskih uporov, ki je bila v zadnjih tridesetih, štiridesetih letih zdrobljena in poteptana, vse od začetka krčenja pravic delavcev, ki se je začelo z neoliberalizmom. S prevzemi tovarn in delovnih prostorov se na delovna mesta ponovno vrača tudi zavest delavskega boja.«
Ko govori o evropskih primerih delavskih prevzemov, našteva tovarni sladoleda in čaja v Franciji, prevzeti italijanski tovarni Ri-Maflow in Officine Zero ter grško Vio.me. To je pet tovarn, v katerih prepozna proces delavskega boja in organiziranja ter demokratizacijo proizvodnje, v katerih vidi zametke za morda drugačno družbeno ureditev. Previdno jih loči od urejenih procesov odkupov podjetij, ki so se v zadnjem času dogajali v Italiji in Španiji.
»Bojim se, da gre pri teh odkupih za taktiko, ki želi zmesti delavce in jih prepričati, da je rešitev, če želijo ohraniti svoje delovno mesto, da kupijo delež v tovarni in poiščejo nove investitorje. A to ni edini način. Obstaja še vsaj ena možnost, in ta je boj. Morda morajo tudi v tem primeru delavci dati nekaj denarja, a šele na koncu, kajti delavski prevzemi so rezultat boja, ko se delavci povežejo, dogovorijo, ustvarijo se mreže podpore in sodelovanja, ker se morajo boriti proti nekdanjemu lastniku in oblastnim strukturam. Delavski odkupi podjetij pa so ponavadi le demokratizacija kapitalizma in ne predstavljajo toliko družbenopolitičnega kot gospodarsko-finančni boj. Ohrani se hierarhija, včasih je vpliv delavca celo omejen z velikostjo lastniškega deleža, ki ga ima. Pri delavskih prevzemih je drugače: delavci odpravijo produkcijsko hierarhijo, demokratizirajo odločanje in na novo razmislijo tudi o smislu in načinu proizvodnje.«
Da gre za zgodbe, ki so pogosto sad krize in obupa, Daria Azzellinija ne moti. »Tudi če je tako, to še ne pomeni, da ne bodo uspeli in razvili nekaj novega in zanimivega. Časi, v katerih živimo, ne ponujajo drugega kot obup. Kapitalizem ne zmore ponuditi ničesar več. Nekoč je ponujal vsaj iluzijo, danes pa niti te ni. Ponuja le bedo, uničenje narave in življenjskega okolja ljudi. V tem kontekstu je delavski nadzor nad delovnim okoljem izjemnega pomena.«
Dario Azzellini omeni restavracije hitre prehrane, ki so jih prevzeli migrantski delavci v Argentini, tik preden se je tja odpravil v začetku leta. Povezali in pridružili so se restavracijam in hotelom, ki so že leta pod delavskim nadzorom. Spomni še na delavsko prevzete in vodene zdravstvene domove in na grško televizijsko postajo ERT iz Soluna, ki je še vedno pod nadzorom delavcev. A vendar se zdi, da so te zgodbe v času, ko se oblike in delež negotovih, fleksibilnih, prekarnih zaposlitev le razraščajo, neskončno daleč.
Kdo smo?
Dr. Barbara Samaluk opozarja, da je morda, preden govorimo o prekariatu, treba pogledati, kdo prekarnost resnično živi in kaj te ljudi povezuje. »Prekarnosti ne moremo razumeti le na polju dela, ampak jo moramo umestiti širše družbeno,« je prepričana. Tudi sama se šteje med prekarne delavce. »Prekarnost ne zajema le področja dela in izgubo materialnega položaja, ampak gre tudi za izgubo socialnih in družbenih mrež. Odkriti in spoznati moramo proces prekarizacije, za to pa bo treba iti tudi nazaj, razumeti položaj posameznika in skupin delavcev v preteklosti in kako se je ta spreminjal. Največji problem ni v tem, da so ljudje prekarni delavci ali da nimajo dostopa do dela, ampak da nimajo niti dostopa do socialnih mrež, ki so nekoč obstajale. Zato je nujno najti nove načine, kako ljudi vendarle povezati in spraviti skupaj. Kajti le iz prakse in realnih skupnih točk lahko razvijaš simbolni boj. Teorija ne pomaga.«
Opisuje povezovanje in skupne akcije čistilcev in akademičark na londonski fakulteti za orientalske in afriške študije. Pa kampanjo za dostojno plačilo (living wage) v okviru organizacije CitizensUK, ki je iz teme noči pripeljala zgodbe čistilk, ki so ponoči čistile državne pisarne. Četudi so bile zaposlene prek agencij za delo, sta javni pritisk in obsodba sramotne prakse dosegla, da je država, naročnik njihovih storitev, zahtevala, da se njihovo plačilo in pogoji dela izboljšajo.
»Skupna točka in največji problem sodobnega delavstva ali prekariata, ki jo vidim glede na intervjuje, ki sem jih opravila, je, da nimamo prihodnosti. Ni gotovosti in ni načrtov. Hkrati smo razdruženi, ločeni – časovno in prostorsko. Te dimenzije moramo povezati.«
Prav sodelovanje, izmenjavo izkušenj in povezovanje poudarja pri procesu delavskih prevzemov Dario Azzellini. »Obstajati morata močna volja in samoorganizacija delavcev. To je najpomembnejše. Če to obstaja, lahko delavci najdejo in zgradijo zavezništva in partnerstva, saj ljudje vidijo njihovo voljo in odločenost, da začnejo delati stvari drugače, da se borijo za svoje in skupne interese, da ne odnehajo.« Raziskave v Argentini so pokazale, da je od 205 delavsko prevzetih in vodenih tovarn, ki so jih raziskovalci spremljali, do danes zaprlo vrata le šest tovarn. So bolj trdožive in trajnejše kot klasična kapitalistična podjetja. V Braziliji so med delavsko prevzetimi tovarnami v 71 odstotkih delavci poročali, da se je varnost delovnega okolja po delavskem prevzemu izboljšala. Drugi so menili, da se ni spremenila, nikjer pa niso imeli občutka, da bi se varnost poslabšala.
»Vsi predsodki, kaj se zgodi, ko delavci prevzamejo nadzor nad tovarnami, se v praksi sesujejo,« pravi Dario Azzellini, ko govori o 30.000 delavcih v Argentini in Braziliji, ki delajo v tovarnah, ki jih sami vodijo. »V evropskih primerih delavskih prevzemov vidimo, da so se vsi odločili tudi za bolj ekološko in trajnostno proizvodnjo. Ne le, ker je to nišni trg, na katerega je lažje vstopiti, ampak predvsem zaradi zavedanja o posledicah za okolje in zdravje ljudi. Če se lahko sam odločiš, kaj boš izdeloval, in ti ni pomemben le dobiček, začneš razmišljati tudi, kako zdravo ali nezdravo je tovarniško okolje, kakšen zrak diha vsak dan tvoja družina, ki živi v bližini tovarne. Z demokratizacijo proizvodnje se spremeni razmislek in odgovor na vprašanje, kaj proizvajamo, za koga in kakšne posledice ima naša proizvodnja. To so vprašanja, ki jih kapitalistična logika ne zna vključiti in upoštevati, saj gre za popolnoma drugačno strukturo in interese.«
Prepričan je, da so lahko delavsko prevzete tovarne pomemben dejavnik tudi pri stabilizaciji skupnosti v primeru prihodnjih kriz in finančnih zlomov. Prevzete tovarne ne sledijo več le logiki trga in čim višjega dobička – tudi če bi bil ta v Bangladešu večji, proizvodnje ne bodo preselili. Rešitve, ki jih delavci najdejo, so ponavadi boljše, našteva Dario Azzellini prednosti. »Prevzete tovarne tudi ne rastejo nujno tako hitro, kot bi zahteval kapitalizem. Če imajo velik dobiček, se bodo morda odločili, da izdelke pocenijo, da zaposlijo več ljudi ali da vložijo dobiček v skupnostne projekte. Njihov razmislek ni le povečevanje proizvodnje in ustvarjanje vse več in več dobička. Rastejo počasneje, in to je lahko prednost.«
Medtem ko priznava, da grški delavsko upravljani tovarni Vio.me koristita mednarodna prepoznavnost njihovih organskih mil iz olivnega olja in izvoz v Nemčijo, Francijo in drugod po Evropi, opozarja, da je glavna mreža podpore in distribucije še vedno lokalna in regionalna. »Mantra o izvozu je nevarna, saj se, če se sesujejo izvozni trgi, sesuješ tudi sam. In poleg ekoloških vidikov in deglobalizacijskih ciljev je pomembno upoštevati tudi pomen proizvodnih ciklov lokalne porabe, ki je pod nadzorom skupnosti in delavcev. To je tisto, kar potrebujemo, kajti na ta način lahko skupno določimo, kaj zares potrebujemo. Smiselno pa je to tudi z ekološkega vidika, saj ne gre le za organsko pridelavo, ampak tudi za problem transporta in za pomen lokalne samooskrbe. Ne glede na tip in moč krize se lahko zoperstaviš njenim učinkom, če sta vsaj temeljna produkcija in potrošnja lokalni ali regionalni. Če pa 80 odstotkov hrane pride od drugod, potem imaš resne težave.«
Hkrati so delavski prevzemi proces, ki dokaže delavcem, kako pomembno, vredno in uporabno je njihovo znanje. »Kapitalizem temelji na ločevanju področij, nalog in dela. Skozi boj za prevzem pa se delavci naučijo biti del skupnih procesov in sprejemanja odločitev. Tudi zato zgodbe o delavskih prevzemih in samoupravljanju niso dobro poznane. Nikomur ni v interesu, da bi se o njih vedelo, saj bi se delavci drugače mnogo bolje zavedali, kaj zmorejo,« opisuje Dario Azzellini prazni prostor, v katerega posega Alternativna delavska zgodovina.
Od spodaj v prihodnost
Samozaposlitve, ki so v Sloveniji posameznike bolj ali manj spremenile v podjetja na dveh nogah, in uporaba agencij za delo so pripeljale do točke, ko delodajalci delavcev ne razumejo več kot ljudi s sposobnostmi, znanjem in spretnostmi, kot nekoga, ki je lahko sodelavec, ampak le še kot servis, opozarja dr. Barbara Samaluk. »Podjetij sedaj ne zanima delavec, ampak kupujejo le še servis. Pomembno pa je razumeti položaj delavstva ne zgolj skozi prizmo produkcije, ampak tudi skozi prizmo potrošnje. Danes ne le, da moraš ves čas delati, da ohraniš službo, ampak moraš tudi ves čas delati kot potrošnik: ali ko izbiraš dodatna izobraževanja ali ko iščeš delo prek agencij za posredovanje dela. Tudi privatizacija javnih služb to le krepi. Moraš se odločiti, kje se boš zdravil, kam boš šel, če te boli zob, kje šolati svojega otroka... In vprašanje je, ali so to stvari, glede katerih je prav in pravično, da se ustvarjajo izbire različnih kakovosti izključno na podlagi kapitalske moči posameznika. Kajti izbira je za vse, razen za najbogatejše, le iluzija. Hkrati pomeni privatizacija javnih služb nujno pretok javnega denarja k privatnim multinacionalkam.«
Opisuje prestrukturiranje celotnih javnih sistemov po diktatu mednarodnih ali evropskih institucij, ki nimajo nikakršnega vpogleda v institucije in strukture, ki v Sloveniji že obstajajo in delujejo. »Ne moramo kar izbrisati vsega, kar je bilo, in pozabiti, narediti vse na novo. Tuji, vsiljeni modeli ne bodo nikoli delovati. Pogledati moramo naokoli in razumeti, kaj imamo: kaj obstaja, kaj dobro deluje, kaj bi lahko spremenili? To, da nimamo lastnih analiz sistema in kako stvari delujejo, je le dodatni znak, da kot država in družba izgubljamo suverenost,« je prepričana Barbara Samaluk, ki se trenutno ukvarja z raziskovanjem poblagovljenja storitev na področju socialnega varstva.
Prepričana je, da je vse, kar izvira iz naše skupne zgodovine, za nas zanimivo tudi, ko razmišljamo o prihodnosti. »Velika prednost Slovenije, tudi v primerjavi z Anglijo, je, da tu spomini še vedno obstajajo: kaj pomeni delati osem ur na dan, biti za to redno in pošteno plačan, imeti dobro socialno oskrbo. Ta spomin je ne le nujno ohranjati, ampak ga moramo oživiti, ga spraviti nazaj k življenju, nadgraditi in preseči sedanjo samokolonialno logiko. Še se spomnimo, da je lahko drugače, in vemo, da je bilo drugače. To vedenje je tu še vedno zelo močno. In na tem moramo graditi.«
