Likovno akademijo je končala v Sarajevu, grafično specialko v Ljubljani in se hitro uveljavila s prepoznavnim avtorskim podpisom. Danes je docentka za področje umetniške grafike, razstavljala je doma in po svetu, za svoje delo je prejela več nagrad, njena dela pa so našla mesto v mnogih stalnih zbirkah.
Nedavno je v zbirki alternativnih mestnih vodnikov Ljubljana osebno izšla njena knjiga Zora was here, v kateri bralca popelje na sprehod po mestu, »ki je nekoč bilo, ko še ni bilo 'najlepše mesto na svetu'«. Na nekoliko drugačen, a nič manj oseben način se predstavlja tudi na skupinski razstavi Zbirka kot volja in predstava (sodelujejo še Lenka Đorojević, Mladen Stropnik in Roman Uranjek), ki je trenutno na ogled v Galeriji Škuc.
Največji vtis na razstavi Zbirka kot volja in predstava je name naredilo delo Šejle Kamerić Bosansko dekle, ki ste jo vključili v svojo zbirko. Kaj je vas pritegnilo k tej grafiki?Šejla je to grafiko naredila kot reakcijo na vojno v Bosni in Hercegovini. Že sam napis »Brez zob? Brki? Smrdi kot drek? Bosansko dekle!« je strašen, ko pa izvemo, da je bil to najprej grafit, ki ga je v neki vojaški baraki napisal neznani nizozemski vojak v času genocida v Srebrenici, dobi delo grozljiv pomen.
S Šejlo sva grafiki zamenjali. Večina moje zbirke je nastala tako, z zamenjavami z umetniki, ki so mi blizu in ki jih cenim. Zbiram dela, ki v metierskem ali tehničnem smislu niso bogata, vendar z minimalnimi sredstvi dosežejo maksimalni učinek, tudi v vsebinskem smislu. Običajno so to majhna, monokromna, črno-bela dela na papirju ali tekstilu, največkrat grafike.
Moja zbirka ni rezultat načrtnega zbiranja, vsako delo ima svojo osebno zgodovino, za vsako delo vem, kako je prišlo do mene. Moja zbirka, bolj natančno naša družinska zbirka, ima zame predvsem osebno, čustveno vrednost.
Se strinjate s kustosom razstave Vladimirjem Vidmarjem, da se zbirke vpisujejo v kontekst umetniškega kreda sodelujočih?Seveda. Dela, ki jih ustvarjam, imajo koncept tako v vizualnem kot vsebinskem smislu, in tudi dela, ki so se znašla v moji zbirki, imajo podobno logiko. Namerno sem uporabila besedno zvezo »znašla v moji zbirki«, saj ni nastajala načrtno. Zbirka je nastajala več kot četrt stoletja in je predvsem rezultat raznih sodelovanj, znanstev, prijateljevanj z drugimi umetniki, nekaj del pa sva z možem tudi kupila. V stanovanju imam dela, ki so mi všeč, in dela umetnikov, v katere verjamem. Večina pa pripada slovenskemu prostoru in prostoru bivše skupne države. Nikoli nisem pomislila, da bo ta zbirka kdaj javno razstavljena. Ko je Vladimir prvič poklical, sem bila najprej v dvomih, potem pa me je s svojo idejo prepričal. Zbirke, ki jih ustvarjamo umetniki, imajo poseben karakter, za njimi ne stoji denar ali premišljeno vlaganje. Vladimir ima prav, te zbirke v resnici veliko povedo o umetniku, o tem, koga ceni, kako razmišlja in tudi, kar ni nepomembno, s kom prijateljuje.
Pred leti ste imeli v Galeriji Škuc razstavo Rez, ki ste jo posvetili italijanskemu umetniku Luciu Fontani. V kolikšni meri vas navdihujejo dela drugih avtorjev?Občudujem preproste in močne ideje, tiste, za katere se človek vpraša: »Pa zakaj se tega nisem jaz spomnil?« Najmočnejše ideje so majhni, premišljeni in radikalni posegi v polje slike. Tako je bilo tudi pri Fontani, ki je z rezom v sliko dosegel prostor za sliko. K temu prostoru za sliko oziroma k tistemu, kar je pod površjem, težimo vsi. Razumevanja tega prostora, te globine pod površjem, ki je ne vidimo, pa so seveda različna. Enega od teh načinov je pokazal prav Fontana, ki je vedno iskal nove možnosti izraza ter uporabo tehnologije v prid vsebine, v prid umetnosti.
Relativno pogosto sodelujete tudi z drugimi avtorji. Kaj vas vleče k skupnim projektom?Nasploh se mi zdi v življenju pomembno povezovanje, izmenjava mnenj in idej. To, da smo sposobni v odnosu sprejemati in dajati, nas plemeniti. Zame sodelovanje pomeni rast, saj pridobiš nekaj novega, nekaj, kar lahko obogati tako tvoje delo kot tudi odnos do umetnosti in življenja nasploh.
Zdi se mi, da se mlajše generacije umetnikov veliko bolj zavedajo pomena sodelovanja. Med njimi je več povezovanja, zavedajo se kompleksnosti umetniškega izražanja, vedo, da morajo sodelovati z ustvarjalci z drugih področij.
Kakšno vlogo pa ima po vašem mnenju grafika v sodobni umetnosti?Današnji čas ni naklonjen grafiki v smislu tradicionalnih tehnik, je pa tradicionalna grafika, ki jo je mogoče kombinirati s sodobnimi tehnologijami, še vedno zelo pomembna. Ta osnova, se pravi razumevanje tiska v najširšem pomenu, je še kako smiselna. Prav iz tega razloga je nujno, da se študentje naučijo misliti na grafičen način, da se naučijo osnovnih tehnik, saj lahko svoje delo kvalitetno gradijo in razvijajo na tej podlagi.
Nekatere svoje grafike ste zbrali tudi v štirih knjigah umetnika.Ko sem pred več kot dvajsetimi leti pripravljala prvo knjigo umetnika Album, sem za grafiko iskala nov kontekst, saj se mi podoba na steni ni zdela dovolj. Vedela sem, da nočem imeti kataloga svojih del, še manj monografije, knjiga umetnika pa se mi je zdel izzivalen medij. Knjiga je intimen medij, ki lahko doseže široko publiko, in podobno je tudi s knjigo umetnika.
Album je navdihnil tekst o Stéphanu Mallarméju, začetniku avantgardne poezije. Mallarmé je med drugim napisal pesem Un coup de dés jamais n'abolira le hasard (Met kocke nikdar ne bo odpravil naključja), za katero si je zamislil, da bo natisnjena tako, da bodo imeli besede in prostori med besedami enako pomembne vloge. Natančno je zastavil, kako naj to pesniško zbirko natisnejo, njegovo delo pa je vplivalo tako na vizualno in konkretno poezijo kot na razmišljanje številnih vizualnih umetnikov. Mallarmé je želel ustvariti knjigo knjig, ki je nikoli ni izdal, eden od predlogov za naslov te knjige pa je bil Album.
Nazadnje ste izdali knjigo Zora was here, ki ni knjiga umetnika, ampak neke vrste hibrid med avtobiografijo in vodnikom po Ljubljani.Knjiga je izšla v zbirki Ljubljana osebno, za katero sta si urednici Nevenka Šivavec in Mojca Zlokarnik zamislili, da bi v njej umetniki Ljubljano opisali na oseben in vizualen način. Zamislila sem si knjigo, v kateri bi opisala lokacije, stavbe in prostore v Ljubljani, ki jih danes ni več, in ideje, ki so se v teh prostorih porajale. Od Šumija, FV do Male galerije in galerije Anonimus. Knjiga je nastala v enem zamahu. Ko sem jo končala, sem ugotovila, da sem namesto slik prostorov ustvarila skice in portrete ljudi, ki jih povezujem s temi prostori. Ko opisuješ prostore, ki so te oblikovali, in ko opisuješ ljudi, ki so bili s tabo, v resnici opisuješ samega sebe, zato je ta knjiga neke vrste avtoportret umetnice v njenem mestu. Knjigo sem napisala na počitnicah, ko nisem bila v Ljubljani. Kot da lahko svoje mesto in tisto, kar ti je najbliže, vidiš šele, ko se oddaljiš, ko dobiš distanco.
