S skupinsko razstavo Valovanje v skulpturi v Mestni galeriji Ljubljana nadaljujejo pregled sodobnega slovenskega kiparstva oziroma skulpture. Leta 2012 so namreč kiparski izraz raziskovali v razstavi Pot skozi skulpturo, leta 2014 pa v Raztezanju kiparskih struktur, zato v tokratni ediciji postavljajo na ogled izbrana dela še osmih umetnikov. Najstarejši in najbolj priznan med njimi je zagotovo kipar Drago Tršar, avtor spomenika revolucije na Trgu republike, več kot šestdeset let pa je od njega mlajši Jure Fingušt, eden predstavnikov najmlajše generacije slovenskih kiparjev.
Kiparja Vita Rozmana se bodo mnogi spomnili po kamniti plastiki večjih dimenzij, katere motivi so pogosto povezani z vodo, Marko A. Kovačič je vsestranski umetnik, med drugim kipar in performer, ki je zmožen fantastični svet ustvariti tudi iz odsluženih otroških igrač, Milena Braniselj pa velja za eno najdoslednejših raziskovalk mobilne skulpture pri nas. Vizualna umetnica Elena Fajt je obenem znana po svojem kostumografskem delu, osmerico pa dopolnjujeta še kiparka Katja Oblak, ki kiparstvo raziskuje skozi percepcijo telesa in ples, ter eden najprodornejših slovenskih likovnih umetnikov srednje generacije Tobias Putrih, ki mu ni tuj preplet kiparskih stvaritev in arhitekturnih instalacij.
Zmaga timskega duha
Kustos razstave Sarival Sosič razlaga, da Valovanje v skulpturi ni pregledna in za slovenski kiparski prostor nujno reprezentativna razstava. Umetnike je izbral glede na krovni koncept, torej motiv valovanja, in vsakemu od njih namenil svoj prostor v galeriji, da jih je najprej mogoče doživeti individualno. »Želel sem si raznolikost po generacijski in spolni pripadnosti ter po materialu, ki ga kiparji uporabljajo, ter njegovi obdelavi,« pojasnjuje, kako so si obravnavani avtorji obenem podobni in različni. Izbrani kiparji na različne načine razumevajo skulpturo – lahko jo oblikujejo in potem sestavijo šele v razstavnem prostoru ali pa jo sestavijo že prej in potem v prostoru samo postavijo, opozarja kustos na dejstvo, da so prav razstave dogodki, na katerih se skulpture prostorsko vizualno udejanjijo.
Strinja se tudi »kipar množic« Drago Tršar, ki pravi, da je želel preizkusiti prav to, kako njegovi kipi, nekateri nastali tudi že pred desetletji, delujejo v nekem drugem, novem prostoru. »Obenem me zanima, kako moja umetnost deluje v odnosu do umetnosti drugih avtorjev, ne zgolj do mene,« pove priznani slovenski kipar in potrdi Sosičevo tezo, da se kiparji v skupinskih razstavah dobro počutijo, ker prideta do izraza kolektivno razmišljanje in timski duh. »Skupinske razstave bi morale biti zgled za širša družbena dogajanja, saj prikazujejo, kako se lahko denimo osem ljudi združi pod enim motivom in skupaj sestavi enovito skulpturo z različnimi vmesnimi prehodi,« meni ob tem Sosič.
Več kot zgolj kip
Po letu 1980 se pojavi ogromno materialov, ki so uporabni za kiparstvo, razlaga nadalje kustos. »Kipar je danes tudi nekdo, ki zna oblikovati prostor, najsi bo to s statično skulpturo ali s scenografijo oziroma, bolje rečeno, prostorsko umestitvijo nekega materiala v prostor,« pojasnjuje stanje kiparstva danes. Toliko bolj razumljivo je torej, zakaj je v razstavo vključil tudi delo Elene Fajt, ki že od leta 2000 kot enega osnovnih materialov uporablja lase. »Lasje so material kiparskega ustvarjanja kot vsak drug, a imajo v smislu kulturnega vrednotenja neverjetno moč, saj so bili nekoč živi, zato do njih čutimo ambivalenco, ki jo čutimo ob stvareh, ki so med živim in mrtvim,« o raziskovanju skrivnostne materije, ki jo občudujemo in se nam hkrati gnusi, razlaga umetnica.
Sebi lasten kiparski izraz s svojevrstnim kiparskim hibridom Oko raziskuje tudi kipar Jure Fingušt, ki se je denimo na Ars Electronici v preteklosti predstavljal z novomedijskimi projekti. »Če Tršar razstavlja klasične brone in statično postavitev, sem sam s svojim kipom poskušal ohraniti neko dinamiko. To ni zgolj kip, temveč nekaj več. Poskušam razrešiti dilemo, kdaj lahko neko kiparsko delo postane novomedijska instalacija, torej razširjen kip,« navdušeno sklene mladi kipar.
