Ni mi znano, da bi bila kakšna javna zadeva tako nedorasla, čustvena in iracionalna, kot je kulturna politika. Spomnimo se samo Mihe Turšiča, ki je ob gladovni stavki lani jeseni razlagal, da je eden od razlogov zanjo najvišja državna uradnica za področje umetnosti, ker ne razume umetnosti in s svojimi ravnanji kaže, da ji gredo kultura in »avantgardni kulturniki« najbrž kratko malo na živce. Ker razmere v kulturi poznam, me Turšičeva zgodba ni presenetila, skrbelo pa me je ob misli, kako je vse to videti Janezu Sleherniku, ki je že tako sumničav do težko umljivih, za nameček pa še finančno pogoltnih praks sodobne umetnosti: zgolj potrdilo mu je, da je kulturni resor res čudo in nebodigatreba. Si predstavljamo, da bi bila uprava Darsa prisiljena gladovno stavkati, ker državni uradniki, s katerimi komunicirajo, ne razumejo prometa? Ali da bi Pipistrel oznanil, da gre na Kitajsko, ker na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo iz dna srca sovražijo gospodarstvo?
Da je kulturni resor res posebnež, je lepo ponazorila odhajajoča ministrica z lamentacijo, s katero se je poslavljala od funkcije. Prikazati se je želela kot moralna zmagovalka, ker kot samosvoja in z lastno glavo misleča ženska ni podlegla pritisku tiranskega dedca, ki si domišlja, da je glavni v hiši. Brenkala je na čustva sentimentalnega feminizma, še enkrat več očitno brez refleksije, da je pravičniški resentiment funkcionarjev v najboljšem primeru vreden pomilovanja. Kot je bilo do kraja nesmiselno njeno kolovratenje okoli Idrije, ki jo je stalo službo in v katero se ne bi zapletel noben resen politik. Si lahko sploh predstavljamo, da bi zato, ker nekaj ni po njenem in ker bo terjalo težaško delo, vodenje resorja iz rok spustila Maja Makovec Brenčič? Ali da bi si žalostinko med primopredajo poslov zapel Zdravko Počivalšek?
In kamor koli v kulturi se ozremo, najdemo odnose, ki jih namesto profesionalizma obvladujejo čustva, najbolj primarna in nezrela.
Že samo ob omembi direktorja ene od javnih institucij se pristojni vrsti uslužbencev ministrstva za kulturo ježi koža. Javna skrivnost je, da je nekooperativen, bolestno zamerljiv in brez manir, skratka popolnoma neprimeren za kakršno koli javno funkcijo. Ministrstvo hoče opraviti regularen nadzor, on ne dostavi dokumentov in grozi s pravnim sporom, če se bodo preveč vmešavali v njegovo delo. Namesto da bi se ga po regularni poti že davno znebili, na ministrstvu igrajo njegovo igro: ko hoče direktor od ministrstva v začetku leta potrjen letni načrt, uradnice zavlačujejo do poletja, ko bi za produkcijo utemeljeno rad več denarja ali ko bi rad odpravil neki dolgoleten problem in prosi za sodelovanje, se mu sladko režijo. Seveda, med sabo se dobro poznajo, funkcije si podajajo iz rok v roke, vsi dobro vedo, kje po omarah ležijo okostnjaki in kdo je zanje odgovoren, drug drugega držijo v šahu, preizkušajo lastne in nasprotnikove meje, že davno so pozabili, kaj naj bi razen tiraniziranja drug drugega pravzaprav sploh počeli. Celotno produkcijo na nekem področju umetnosti tako obvladuje zgodovina slabih odnosov med nekimi uradniki in nekim direktorjem. Mi pa se medtem čudimo, ko nam v franže ali v najboljšem primeru povprečnost drsijo film, založništvo, muzeji, galerije, glasba, opera, balet, gledališča...
Prepirljiva ministrica na čelo direktorata imenuje prepirljivo večno funkcionarko brez strokovnega ugleda, ker ob njeni nekompetentnosti ministričina ni videti tako zelo slabo. Ta svojo novo funkcijo izkoristi za to, da se pedantno maščuje vsakomur, ki ji je v preteklosti stopil navzkriž. Ko ta nova šefinja odloča o delitvi denarja, so glavni kriterij njena zavezništva in prijateljski odnosi. Več denarja tistim, ki so ji pri srcu, manj denarja onim, ki so zoprni in se pritožujejo. Mislim, da ne pretiravam, ko ugotavljam, da izključno v kulturi prosperirajo uradniki, ki na malico odhajajo globoko zadovoljni, tik zatem ko so nekemu sitnemu nevladniku ali glasni direktorici muzeja, ki v medijih kar naprej kritizira kulturno politiko, z enim podpisom odrezali polovico financiranja.
Slovenska kultura ima nadležen problem z lastno (ne)kulturo in nezrelostjo. Dopuščam možnost, da so otročje igre temelj dela tudi na zdravstvenem, šolskem in finančnem ministrstvu, a jim vsaj uspeva vzdrževati vtis resnosti. V kulturi vemo, da bo vsaka še tako dobra pobuda prej ali slej postala del infrastrukture stoletnih zamer ali talec infantilnih karakterjev.
Vsak nastop novega ministra je tako priložnost, da se tudi v kulturi naredi tisto, o čemer se že 20 let le šušlja – temeljita kadrovska magna purga: odstranitev škodljivcev, za katere je javna funkcija zgolj malce bolj sofisticirana igra v peskovniku, moč, s katero razpolagajo, pa namesto za gradnjo uporabljajo za rušenje. Ni vmesne možnosti: ali minister pospravi bullyje* ali pa bodo oni pospravili njega.
*bully: kdor se izživlja nad šibkejšimi
