Resen kandidat za novega kulturnega ministra naj bi bil pisatelj in politik Tone Peršak, ki je s tem seznanjen, kot je povedal včeraj, a doslej na to temo še ni opravil nobenega resnega pogovora s premierjem. Več bo lahko povedal čez dva ali tri dni, je dodal. Na vprašanje, ali ga vodenje resorja zanima, je odgovoril: »Za nekoga, ki prihaja iz kulture in je kar nekaj svojega časa investiral v to, bi težko rekel, da me funkcija ministra pod nekimi pogoji ne zanima.« O teh pogojih za zdaj težko pove kaj več, kot je dejal, saj želi najprej slišati, kakšna so pričakovanja predsednika vlade.
Naklonjen sistemskim spremembam
Ob morebitnem prevzemu funkcije bi se držal zavez iz koalicijske pogodbe, naklonjen pa je tudi resnemu strateškemu premisleku kulturne politike in sistemskim spremembam. »Dejstvo je, da so danes v kulturi druge okoliščine in pogoji ustvarjanja, kot so bili pred 25 leti.«
V mandatu ministrice Julijane Bizjak Mlakar je opravljal delo državnega sekretarja, ob tem pa mu je uspelo obdržati tudi funkcijo občinskega svetnika v Trzinu. Mnenje službe za lokalno samoupravo, ki je »dvojnemu funkcionarstvu« nasprotovalo, se mu je zdelo pretirano restriktivno, bolj spravljivo mnenje komisije za preprečevanje korupcije se mu je zdelo bolj verodostojno.
Izkušnje in kilometrina
Tone Peršak ima obilico političnih pa tudi kulturnih in kulturnopolitičnih izkušenj, predvsem pa kilometrino. Bil je med tistimi kulturniki, ki so bili v 80. letih najbolj angažirani pri spreminjanju režima. Najdemo ga med pobudniki ustanovitve Nove revije, ob koncu osemdesetih je bil eden od dvanajstih redaktorjev t. i. pisateljske ustave. Sedel je v prvem sklicu državnega zbora – kandidiral je na listi Slovenske demokratične zveze, katere soustanovitelj je bil. Politično kilometrino si je nato nabral še kot dolgoletni župan občine Trzin od leta 1998, ko je bila ustanovljena, do leta 2014. Kot strankarski kandidat je na lokalnih volitvah nastopil samo prvič, kasneje pa je kandidiral kot neodvisni kandidat.
Peršaku kot pisatelju (pred dvema letoma je bil z delno avtobiografskim romanom Usedline nominiran za nagrado kresnik) in režiserju razmere v kulturi niso neznanka. Leta 2001 je za dve leti prevzel vodenje Društva slovenskih pisateljev, med letoma 2004 in 2009 pa je vodil Slovenski center PEN; v obeh društvih ostaja angažiran član. Pogosto ga najdemo med pobudniki in organizatorji javnih razprav in civilnodružbenih pobud; januarja 2010 se je denimo izpostavil kot organizator odmevnega kulturnega plenuma.
