Politiki spreminjajo svoja stališča ves čas in povsod – v kateri koli kotiček sveta posvetite, boste našli takšne. Nekateri temu rečejo pragmatičnost, drugi doseganje zrelosti, tretji oportunistično obračanje po vetru. Odvisno od zornega kota. Ne glede na razloge je za politika največji izziv, da zna svoje mnenjske salte dobro pojasniti oziroma prodati javnosti. Kako uspešen je pri tem, je odvisno ne le od političnih izkušenj, ampak tudi od talenta, razumevanja ciljne publike in političnega trenutka. Če pogledamo predsedniško tekmo onstran luže, je opaziti kar nekaj težav, ki jih ima zaradi spreminjanja stališč najbolj izkušena političarka v predsedniški tekmi, bivša zunanja ministrica Hillary Clinton. Medtem pa politični novinec na drugem polu, Donald Trump, z očitki o svoji nedoslednosti opravi z levo roko.
Kot povsod je tudi na prostoru Balkana oziroma jugovzhodne Evrope nekaj takšnih talentov. A redko kdo od njih seže vsaj do kolen aktualnemu srbskemu premierju Aleksandru Vučiću, ki je prejšnji teden znova pometel s politično konkurenco in s svojo Srbsko napredno stranko drugič zapored osvojil absolutno večino v srbski skupščini, za nameček pa zmagal še na volitvah v pokrajinski parlament Vojvodine.
Dolg seznam preobratov
Vučićeva politična zgodovina, podkrepljena z neštetimi sočnimi citati, je šolski primer političnih obratov in tehtno gradivo za lekcije političnega preživetja. Bil je politična zvezda Srbske radikalne stranke Vojislava Šešlja, ki mu je ploskal v prvih vrstah, pa potem prerezal popkovino in se v nasprotju z vsem, kar je Šešelj zagovarjal, odločil za podporo vstopanju v Evropsko unijo. Pozival je k podpori Karadžiću, Mladiću in Miloševiću, danes pa med zahodnimi politiki velja za poroka stabilnosti v regiji, za pragmatika, ki je pripravljen na boleče kompromise. Bil je goreč nacionalist, pa se potem podpisal pod sporazume s Kosovom, ki odpirajo pot k temu, da bo Srbija pred vstopom v EU Kosovo verjetno tudi priznala. Kot minister za informiranje pod Miloševićem je v skupščini vpil, da bodo za vsakega Srba, ki ga ubijejo Natove bombe, ubili sto muslimanov, lani pa je obiskal Srebrenico, mesto najhujšega pokola v Evropi po drugi svetovni vojni, ki so ga zagrešili bosanski Srbi pod poveljstvom Mladića – in na koncu so se bošnjaški politiki opravičevali njemu, ker je bil tarča napada. »V svetu politike mu je uspelo nekaj, kar na svetovni sceni veliko večjim genijem ni uspelo. Dosegel je, da se mu Srebrenica... opravičuje. Aleksandra Vučića preziram, moram pa priznati, da je to prvovrstna politična zmaga. Zamislite si nemškega premierja, ki leta 1965 obišče Auschwitz. On je bivši karierni nacist, ki se je preoblekel v demokrata, in doseže, da se mu Judi v taborišču opravičujejo. Takega politika Nemci nimajo,« je takrat ocenil hrvaški novinar in Dnevnikov kolumnist Boris Dežulović.
Vučić te spremembe odkrito priznava. Ni mu problem reči, da je počel napake in stal na napačni strani zgodovine. Ko se je leta 2008 odločil za razhod s Šešljem, je pravilno ocenil, da ima proevropska politika prihodnost v Srbiji, kjer so poskusili že vse drugo, pa ostali razočarani. Zavedal se je, da bo kot desnosredinski politik deležen manj kritik in posledic zaradi sprejemanja bolečih kompromisov o Kosovu, glede katerega je del srbske javnosti začel izgubljati iluzije, Šešelj s svojo vnetljivo retoriko pa je sedel v Haagu. Po razočaranju nad obljubami levosredinske opcije, ki jo je degradirala politika in korupcija okoli Borisa Tadića, se je izpraznil širši prostor okoli politične sredine. Vučićeva Srbska napredna stranka je to izkoristila do popolnosti in leta 2012 prevzela oblast, dve leti kasneje pa že dobila absolutno večino. Zdaj je uspeh po dveh letih ponovila.
Zvest navijač Crvene zvezde
Vučić se je rodil leta 1970 v Beogradu. Kot mladenič je briljiral v šahu in bil prvak Beograda, odličnjak na pravni fakulteti, angleško pa se je šel učit v Brighton. Košarko je opustil zaradi težav s hrbtom, zato pa se je vrgel v navijaške vode. Spreminjanja političnih stališč ni nikoli prenesel na športno raven, je zvest navijač Crvene zvezde. Bil je član skupine Delije in včasih zavihtel tudi pesti. Maja 1990 je bil na enem najbolj razvpitih derbijev v nekdanji Jugoslaviji med Dinamom in Crveno zvezdo v Zagrebu, ki ga je CNN uvrstil med pet nogometnih tekem, ki so spremenile svet. Končala se je predčasno zaradi nasilja, v katero se je znamenito vpletel tudi hrvaški zvezdnik Zvonimir Boban.
V 90. letih se je pridružil Šešljevi Srbski radikalni stranki, kjer je bil obetajoča zvezda in hitro pristal v parlamentu. Po kratkem izletu v gospodarstvo je leta 1998, nekaj pred začetkom Natovih napadov, postal minister za informiranje v vladi narodne enotnosti Miloševićevih socialistov, Šešljevih radikalcev in stranke JUL, kjer je imela glavno besedo Miloševićeva soproga Mira Marković. Takrat so sprejeli razvpiti zakon o informiranju, ki je oblasti omogočal obračun s kritičnimi novinarji ali kar s celimi redakcijami. Z novinarstvom je sploh zelo povezan – novinarka je bila njegova mati, prav tako prva soproga, sam pa je v začetku devetdesetih na Palah pripravljal televizijske prispevke in med drugim intervjuval Karadžića. Predlani so ga novinarska društva ter Organizacija za varnost in sodelovanje obtožili, da zatira svobodo medijev in da v Srbiji nadlegujejo spletne novinarje. Sam je trdil, da gre za zaroto tujine, ker Srbija ni uvedla sankcij proti Rusiji zaradi dogodkov v Ukrajini. V Srbiji so našteli, da je od vseh zgodb, objavljenih o njem, negativnih manj kot odstotek. Na to, kako je videti v javnosti, da menda ogromno.
Srbsko napredno stranko, ki jo je leta 2008 po razkolu s Šešljem ustanovil skupaj s Tomislavom Nikolićem, vodi od leta 2012. Nikolić, ki je po instinktu političnega preživetja Vučiću morda še najbližji, se je takrat umaknil, ker je prevzel predsedniški položaj. Tokratna volilna zmaga pa prinaša nove, zahtevne izzive. Na poti v Evropsko unijo čaka Srbijo izvedba bolečih reform, zato Vučić ne napoveduje lahkih časov. Potrebne bodo spremembe pokojninskega sistema in javnega sektorja, boleča privatizacija pa obenem poskus zmanjševanja brezposelnosti in nadaljnje krčenje primanjkljaja. To lahko predstavlja Vučićev največji preizkus doslej, kajti tako kot je sam zapolnil prostor, ki se je izpraznil zaradi nezadovoljstva z njegovimi predhodniki, se bo počasi začel sam spopadati z istimi demoni, ki pridejo z dolgoletno prisotnostjo na vrhu in z nezadovoljstvom, ki ga je zaradi reform mogoče pričakovati. In pri teh bo zaradi zahtev iz Bruslja spreminjanje stališč precej težje.
