Za kanček negotovosti na tokratnih parlamentarnih volitvah je poskrbel zgolj Vojislav Šešelj, haaški povratnik, simbol vsega »najboljšega« v srbstvu. Napovedal je veliki povratek na politični vrh in nato reševanje Srbije z roba prepada, kamor sta jo po njegovem pripeljala nekoč zvesta učenca, potem pa konvertita, premier Aleksandar Vučić in predsednik države Tomislav Nikolić, ki sta si po odhodu Šešlja v Haag, kamor je šel branit čast in dostojanstvo Srbije, ustanovila novo stranko – Srbsko napredno stranko.

Več kot vrnitve Šešlja in njegove radikalne stranke v parlament s skromnimi 8 odstotki nedeljske volitve niso prinesle. Strah, da bi se Srbija po le redkim razumljivi oprostilni sodbi Šešlju vrnila na pota stare militantne slave, ki bi znova pretresala politično nestabilni Balkan, je bil odveč. Še celo socialisti Ivice Dačića, ki so se povsem razvodeneli izgubili v koaliciji s Srbsko napredno stranko, so zbrali več glasov; zdaj lahko pobožno upajo, da se jih bo Aleksandar Vučić usmilil in znova povabil k skupnemu vladanju. Šešelj je v zaporu v Scheveningenu očitno spregledal, da sta se svet in še posebno Srbija tam zunaj vendarle spremenila, zato ga je slab izid hudo razočaral.

Srbi so se kratko malo naveličali brezplodne nacionalistične retorike, obujanja slavne preteklosti in vztrajanja pri mitu o večnem, nepremagljivem srbsko-ruskem zavezništvu. Znova so se z veliko večino odločili za Vučićevo politiko, ki je v svojo agendo spretno vkomponiral elemente populističnega nacionalizma in proevropskosti, socialne države in liberalizma. Aleksandar Vučić se je naučil osnovnih elementov obrti realne politike, zato se ni odpovedal Kosovu za ceno članstva v EU. Ni pa grozil z reprizo kosovske bitke, v kateri naj bi tokrat zmagali Srbi. Na grozo mnogih Srbov se je šel v Srebrenico poklonit žrtvam bosanske morije in tako Zahodu pokazal nov obraz Srbije, ni pa privolil v oznako genocidne države in naroda. Tam je bil kamenjan in ponižan, a črno piko so dobili tisti, ki so ga kamenjali.

Dobro se zaveda, da je brez tujega kapitala in privatizacije srbsko gospodarstvo obsojeno na hiranje, država pa zgolj na kmetijsko samozadostnost. Zato odpira vrata tujim vlagateljem, pri čemer imajo Rusi rahlo prednost, s čimer so potešeni tisti, ki v Moskvi vidijo poroka srbske neodvisnosti. Dovolj na široko, a ne preveč, je odprl vrata tržni ekonomiji in vzel veter iz jader liberalnim strankam, ni pa omahoval, ko je bilo treba z državno pomočjo reševati velike državne gospodarske subjekte, čeprav je bilo jasno, da bo takšna politika kratke sape.

Ob tem mu je uspelo ohraniti ljudstvu ljub videz politika s socialnim čutom, ki mu ni vseeno, kaj se dogaja z narodnim blagom. Evropa si je oddahnila; ne gre dvomiti, da bo volilne nepravilnosti dobrohotno ocenila kot neškodljivo balkansko folkloro. Vučića in vodstvo stranke pa čaka ne povsem enostavna odločitev: ali ob takšni zmagi vladati enostrankarsko, kar je zelo mamljiva možnost, ali vendarle povabiti v koalicijo katero od manjših strank. Ob tako šibki in neenotni opoziciji v parlamentu bi tako lahko ustvarili vsaj privid pluralnosti. Nekaj protievropskih glasov je verjetno premalo.

Sicer pa bo v Srbiji po nedelji vse tako kot prej; lotiti se bo treba vrste reform, tlakovati pot v Evropo, spopadati se s korupcijo, ustvarjati boljše življenje Srbov, boriti se, da Kosovo ostane nepriznano... Vučić se ne bo mogel izgovarjati, da mu na tej misiji mečejo polena pod noge.