1Avstrija je napovedala, da bo ob mejnem prehodu Brenner z Italijo zgradila 370 metrov dolgo žičnato ograjo, s katero naj bi preprečila nezakonite prehode migrantov. Zakaj je italijanska politika na nogah?
Italijani se postavljanja žičnate ograje na glavnem mejnem prehodu z Avstrijo bojijo iz dveh razlogov. Ker prelaz Brenner predstavlja glavno prometno žilo Italije s severnimi državami EU in čezenj poteka večina tovornega prometa, v primeru zapore mejnega prehoda pričakujejo negativne posledice za gospodarstvo. Čeprav avstrijski politiki zagotavljajo, da ne razmišljajo o blokadi mejnega prehoda, temveč bodo ograjo postavili zgolj v izjemnih razmerah povečanega prehajanja migrantov, avstrijskemu notranjemu ministru Wolfgangu Sobotki ni uspelo v celoti pomiriti italijanskih strahov med nedavnim obiskom v Rimu. Italijani se namreč zapore na Brennerju bojijo predvsem zato, da ne bi ob morebitni zapori meje z Avstrijo postali nov »migrantski žep« oziroma bi ob meji z Avstrijo vzniknilo podobno begunsko taborišče kot v grškem Idomeniju po zaprtju balkanske migracijske poti.
2Od kod izvira bojazen Italije, da bi migranti spet v večjem številu prehajali čez njihovo ozemlje?
Po zaprtju balkanske migrantske poti in vse manjšem prehajanju beguncev čez egejske ožine (od 20. do 27. aprila je v Grčijo prispelo zgolj 434 beguncev, kar je polovica manj kot teden dni prej) se ponovno povečuje prehajanje migrantov čez osrednjo sredozemsko pot. Begunce tihotapci do italijanskih obal vozijo iz Egipta in Libije, kjer naj bi na plovbo proti Evropi čakalo pol milijona ljudi. Za zdaj tako množičnega prehajanja beguncev čez Sredozemlje, kot smo mu bili priča vse od lanskega poletja po balkanski poti, niso zaznali v Mednarodni organizaciji za migracije (IOM). Približno 2000 beguncev na teden za zdaj prispe na italijanske obale, 27.000 jih je letos doslej prispelo na Apeninski polotok. Kljub temu v italijanski, nemški in avstrijski vladi pričakujejo povečan prihod beguncev v Italijo poleti, avstrijski notranji minister Sobotka govori celo o milijonu ljudi, ki naj bi v Libiji čakali na plovbo proti Italiji.
3 Kako se namerava na novo alternativno pot odzvati Evropska unija?
To še ni povsem jasno. Italijanski premier Matteo Renzi poziva, naj se s severnoafriškimi državami sprejme podoben dogovor, kot ga je EU s Turčijo. V Bruslju za zdaj razmišljajo v dveh smereh. V Evropski službi za zunanje zadeve (EEAS), ki jo vodi visoka zunanjepolitična predstavnica EU in podpredsednica komisije Federica Mogherini, so pripravili interni dokument z zamislimi, kako bi bilo mogoče ustaviti migrante pri prehajanju Sredozemskega morja. Po poročanju nemškega Spiegla, ki je videl poročilo EEAS, v štabu Mogherinijeve razmišljajo o vzpostavitvi »začasnih sprejemnih centrov za migrante in begunce«. Ker begunci v teh centrih ne bi ostali prostovoljno – podobno kot v sprejemnih centrih na grških otokih –, v EEAS zato predlagajo tudi razmislek, da bi bili centri zaprtega tipa – torej podobni zaporom. Prav tako predlagajo razširitev evropske pomorske misije Sophia, ki za zdaj poskuša prestreči tihotapce in rešiti begunce zgolj v mednarodnih vodah. Po razmisleku EEAS naj bi plovila evropskih mornaric delovala tudi v libijskih ozemeljskih vodah, prav tako pa naj bi evropske države pomagale uriti libijsko mornarico in policijo.
4 Mar ni imela Evropska unija podobnih načrtov že lani?
Ne, lanski razmisleki EU so bili drugačni. EU je resda želela operacijo Sophia razširiti tudi v libijske ozemeljske vode, hkrati pa se je načrtovalo čolne tihotapcev z akcijami specialcev uničevati tudi na libijskem ozemlju. Vendar so te načrte opustili, saj EU v času pogajanj za končanje državljanskega konflikta v Libiji ni mogla dobiti soglasja za operacijo od mednarodno priznane libijske vlade (ta namreč ni obstajala), prav tako pa tudi ne avtorizacije varnostnega sveta OZN.
5 Je nova zamisel EEAS sploh uresničljiva, saj libijska vlada narodne enotnosti še ni dobro zaživela?
Za zdaj ta zamisel še zdaleč ni izvedljiva. Čeprav so dokument EEAS že prejele države članice, o zamislih iz službe Mogherinijeve še ni bilo uradne razprave. Nova vlada narodne enotnosti še ne nadzoruje celotnega libijskega ozemlja, niti je vse strani še niso sprejele. Države v EU medtem sicer že razmišljajo, da bi novo libijsko vlado poskušale stabilizirati tudi s pomočjo urjenja libijske vojske, ki sicer še sploh ne obstaja pod enotnim poveljstvom. Ena izmed prvih nalog milic, ki naj bi se združile v skupno libijsko vojsko, bo osvoboditev pristaniškega mesta Sirte izpod nadzora Islamske države.
