Šestdeset reformnih točk je hrvaški premier Tihomir Orešković napisal z namenom, da država zmanjša dolg, uredi finance in začne s trendom rasti. Vlada jih je potrdila v petnajstih minutah in videti je, kot da v njej vladata razumevanje in usklajenost.
Navzven in na formalni ravni to morda drži, toda koalicija med hadezejevo Domoljubno koalicijo Tomislava Karamarka in Mostom, koalicijo manjših strank in gibanj Boža Petrova, se premierju Oreškoviću podira kot stara lesena baraka. Toda predsednik vlade se obnaša, kot da bi bil z drugega planeta (resda je prišel kot Hrvat, ki je večino življenja živel in delal ko uspešen poslovnež v Kanadi), in tega ne vidi ali pa ga to ne zanima.
Nekaterim je vsega dovolj
HDZ kot večinska stranka v koaliciji in Most, brez katerega HDZ nikoli ne bi prišel na oblast, sta pravzaprav v zdaj večjem zdaj manjšem sporu od prvega dne sodelovanja. Težave so bile že z imenovanjem ministrov in njihovih namestnikov, ker se je Most upiral imenovanjem HDZ-jevih kandidatov z ne preveč slavno preteklostjo. HDZ je imel počasi dovolj Mostovega »teženja«, da Hrvaško lahko reformirajo novi, mlajši in strokovni ljudje, in vztrajanja, da gre za enakopravne koalicijske partnerje. Veliko vroče krvi so povzročili tudi različni pogledi strank na privatizacijo državnega naftarja Ine.
Da si koalicijska partnerja povsem drugače razlagata pocenitev države, pa je popolnoma jasno ob najnovejšem sporu okrog reforme lokalne samouprave, saj Most vztraja, da je treba zmanjšati število županij, saj bi samo iz tega naslova privarčevali nekaj milijonov evrov. HDZ, ki je v pogajanjih privolil v to reformo, zdaj pravi, da je nepotrebna, vsaj tako drastična, kot jo hoče vodja Mosta Božo Petrov. Slednji pa ima vse manj manevrskega prostora, saj stranki ne le pada priljubljenost, ampak doživlja tudi kadrovski osip.
Del vodilnih je v saboru šel »na svoje« že pred časom, saj se niso strinjali s koalicijo s HDZ, ker so menili, da jim je SDP bližji, z vsakim novim sporom pa je strankarski vrh zapustil kdo izmed tistih, ki so bili zaslužni za nastanek Mosta in njegov volilni uspeh. Zadnji odhod je uprizoril vodja poslanske skupine Ivan Kovačić. Dokaj odmevno je odstopil s tega položaja, ogorčen zaradi pritiskov in izsiljevanj koalicijskega partnerja, z besedami: »Naj se HDZ j..e!« Vsi poskusi Boža Petrova, da bi ga prepričal, naj še enkrat premisli, so bili zaman. Da pa Petrovu ni vseeno, kaj se dogaja, dokazujejo informacije z vrha stranke, po katerih naj bi že oblikovali petčlansko skupino, ki bi najprej proučila možnost, potem pa celo z neposrednimi stiki ugotovila, ali obstaja dovolj skupnih točk s SDP, da bi oblikovali novo koalicijo.
Milanović ne čaka križem rok
Vodja SDP je dovolj izkušen politik, da ve, da je železo treba kovati, dokler je vroče, in je že zasadil nov klin v razpoko vladajoče koalicije. Obelodanil je šest pogojev, pod katerimi so pripravljeni stopiti v koalicijo z Mostom. Gre za šest zakonov, ki jih je SDP kot opozicijska stranka dala v parlamentarno proceduro in ki so v marsičem podobni tistemu, o čemer sta stranki razpravljali, preden je Most »prebegnil« k HDZ. Če bo Most zakone podprl, bo Milanović mogoče »pozabil« Mostovo »izdajo«, ko si je čez noč, tik pred podpisom koalicijskega sporazuma, premislil.
Čeprav je v tem trenutku malo verjetno, da bi vladajoča koalicija razpadla, je seme dvoma zasejano, iskanje skupnega imenovalca med HDZ in Mostom bo še težje. Premierju Oreškoviću je verjetno vse to čudno, težko razumljivo in se mogoče tudi zato obnaša, kot da se v ozadju koalicije in njene politike nič ne dogaja. Dokler nekega jutra ne bo morda ugotovil, da v njegovem fotelju sedi – Zoran Milanović.
