Te skoraj dosledno zavračajo priznanje napake pa tudi ponujanje odškodnine prizadetim, preden bi bila ta prisojena. A tudi v bolnišnicah svojo odgovornost razumejo zelo ozko. Ob sumih, da je zaradi zamenjave plinov umrlo več pacientov, v novogoriški bolnišnici njihovim svojcem niso ponudili odškodnin. Ker ni šlo za strokovno napako pri obravnavi pacienta, niti za kakšno drugo napako bolnišnice, ni temelja za njeno odškodninsko odgovornost, je ugotavljala direktorica Nataša Fikfak. Taka drža je v slovenskem zdravstvu pravilo. Celo obremenjujoče poročilo mednarodne komisije o otroški srčni kirurgiji ljubljanskega UKC lani ni spodbudilo, da bi takoj ponudili odškodnino staršem otrok, ki bi imeli v boljšem programu večje možnosti preživetja.
Ko ljudje ne dobijo ne jasnih odgovorov ne najmanjšega moralnega zadoščenja, preostane le še sodna pot. Pa čeprav bi začetno spoštljivo ravnanje marsikdaj preprečilo, da bi se s sumi napak ukvarjala sodišča. Tožbe so lahko za bolnišnice, ki so zavarovane za precej nižje vsote od nekaterih prisojenih odškodnin v zadnjih letih, uničujoče. Vlečejo se lahko leta, pri tem pa izčrpavajo vse vpletene.
Napake pri zdravljenju v Sloveniji vedno znova obveljajo za posledico malomarnosti, neznanja in celo značajev zdravnikov ali medicinskih sester. Skandinavci so nasprotno že pred desetletji dognali, da moraliziranje nikomur ne prinese nič dobrega. Namesto da bi pacientu ali svojcem nalagali dokazovanje, da je bilo zdravljenje malomarno, so se osredotočili na finančne kompenzacije za ljudi, ki so utrpeli škodo. To so povezali s sistematičnim ugotavljanjem ozadja napak in preprečevanjem podobnih dogodkov v prihodnje. Vsaj majhno zadoščenje je tako pravočasno, ljudje pa so do odškodnine upravičeni tudi, če so škodo utrpeli zaradi tehničnih napak, na primer pri opremi. Kaj je bil vzrok, da je tehnika zatajila, z vidika pravice pacienta pri takšni rešitvi ni pomembno. Dobri zdravstveni sistemi pravično odškodnino omogočijo tudi brez tožbe na sodišču, potrjuje lestvica organizacije Health Consumer Powerhouse.
Razmišljanja, da je takšna smer prava, so se v Sloveniji začela že pred leti. Okrepila so se v času preiskav in sojenja v primeru pokojnega Bora Nekrepa, ko so dečkovi svojci dolgo zaman čakali na kakršen koli epilog. A celo med nekaterimi zaposlenimi v zdravstvu so predlogi njihovih kolegov o nekrivdnih odškodninah naleteli na medel odziv. Dokler so bile prisojene odškodnine relativno nizke, slab položaj prizadetih in nepredvidljivo ravnanje sodišč nista posebej vznemirjala. Predlog, da bi vendarle prešli na drugačen sistem, je obudila šele rekordna odškodnina, ki jo je sodišče po letih pravdanj zaradi trajnih poškodb novorojenčkovih možganov naložilo postojnski porodnišnici. Tveganje, da bodo bolnišnice klecnile pod visokimi zneski, je močan argument. Ne glede na motive za trenutno oziranje tukajšnjega zdravstva na sever Evrope pa bi bil čas, da bi se ob sumih napak pri zdravljenju tudi v Sloveniji nehali vrteti le okoli krivde.
