Začne se seveda pri obliki. Mini je z leti dopolni svojo ponudbo in s countrymanom ponudil dokaj prostoren avtomobil, ki zna zadovoljiti tudi malce bolj družinske potrebe, pri čemer seveda še vedno stavi na vse atribute, ki to znamko odlikujejo. Nenavadnost, zvestost tradiciji, vse v kombinaciji s sodobno tehnologijo. V dolžino meri to vozilce 4,11 metra, njegov prtljažnik »požre« za 350 litrov prtljage, kar je v osnovi dovolj, da zna biti uporabnik zadovoljen. Na drugi strani juke uteleša Nissanovo željo po drugačnosti, ki jim je popolnoma uspela. S svojimi nekaj centimetri več kot mini (4,14 metra) in zasnovo, ki spominja na nekakšno filozofijo »vse je spredaj«, ne skopari niti s prtljažnimi litri, kar je po svoje presenetljivo. Potnika zadaj se bosta dokaj dobro počutila, vsi pa imajo na voljo 354 litrov, kar samo potrjuje, da je juke tudi na tem področju več kot dorasel tekmec miniju. Avtomobil, ki ga je treba voziti, gledati in se z njim tudi odpraviti na kakšne počitnice za dva.
V notranjosti sta oba zelo udobna, mini seveda z obveznimi preklopnimi stikali in ogromnim osrednjim merilnikom, ker je to nekaj, kar enostavno sodi v tak avtomobil, ter s solidnim položajem za volanom. Medtem ko juke stavi na malo več konvencionalnosti in s tem pridobi vsakdanjo uporabnost. Nekako bolje »sede v roke« vozniku, je lepo vodljiv, celo menjalnik s šestimi prestavami ni v tako podrejenem položaju, kot bi pričakovali. Seveda je tukaj tudi mini več kot prijazen, prestavljanje v njem je naravnost veselje, najbolj za voznika, ki dobro izkoristi vseh 143 konjičev (105 kilovatov) moči. Dvolitrski dizel je eden od biserov tega avtomobila, čeravno popije nekaj več, kot tovarna navaja. Tu je juke, ki je bil opremljen z najmočnejšim dizlom v svoji ponudbi, znanim koncernskim 1,5-litrskim dCi s 110 konji (81 kilovati), na papirju sicer v podrejenem položaju, na cesti pa ne tako zelo, kot bi teh manjkajočih 30 konjev nakazovalo. In poleg vsega je tudi precej bolj varčen: 5,3 litra je v primerjavi s 7,3 litra v miniju več kot solidna številka. Oba motorja sta zgledna dizla, zmogljiva, odzivna, varčna in prav nič naporna. Opozoriti pa velja, da juke, kljub svoji zasnovi, videzu in imidžu, ne ponuja štirikolesnega pogona, kar se seveda pozna tudi pri ceni. Toda mar ga res potrebujete? Velikokrat bi lahko rekli, da ne, že elektronika naredi nekaj dobrega, za tisto razliko v denarju pa se tudi že vozite kar nekaj časa...
Pri Nissanu za testnega juka zahtevajo 22.080 evrov, s paketom opreme acenta je bogato opremljen in ima dejansko vse, kar mora imeti, od elektronike do varnostnih dodatkov, torej je to avtomobil z optimalno opremo za optimalno ceno. Vsaj v primerjavi s 30.600 evri za testnega minija countrymana, ki je na tem področju zasoljen, da se vam lahko zasolzijo oči. A pozor, tudi mini ponuja malce cenejšo različico – cooper D s 112 konji in brez 4-kolesnega pogona namreč stane 25.800 evrov. S tem pa je že nekaj bližje juku, a še vedno za nekaj tisočakov oddaljen, ravno ti pa lahko na koncu odločajo. Kajti tudi juke ima svoje prednosti, zanimivosti in niso vsi kupci pripravljeni plačati nekaj več le zaradi imena. Imidž je tudi nekaj, kar si je juku v teh letih že uspelo ustvariti.
