Vznemirjenost zaradi vzpona newyorškega gradbinca je primerljiva zgolj z ljubeznijo, ki je spremljala predvolilni pohod sedanjega ameriškega predsednika Baracka Obame. V Evropi so prvega temnopoltega predsednika ZDA julija 2008 izvolili pred Američani. Zmagovalni govor je imel v Berlinu štiri mesece pred volitvami. Milijon ljudi ga je prišlo poslušat.
»Ali bomo zavrnili mučenje in se zavzeli za vladavino prava?« je vprašal množico pred seboj, ki je bila bolj vzhičena kot na kateremkoli rock koncertu. »Bomo sprejeli migrante iz različnih dežel?«
Huronski »Ja« je spremljal vsak njegov stavek. »To je trenutek, ko se moramo združiti, da rešimo naš planet,« je pozval Nemce in vso Evropo. Takoj po izvolitvi so mu dali Nobelovo nagrado za mir, še preden je sprejel kakršnokoli zunanjepolitično odločitev. Planet je bil rešen.
Jurij Gustinčič je takrat jasnovidno napovedal, da bo Evropejcem Obama všeč, »dokler ne bodo videli, kakšna je njegova politika«. Rekel je, da bo navdušenje nad visokimi pričakovanji primerljivo samo še z razočaranjem, ki bo nastopilo čez nekaj mesecev. V Evropi smo pozabili, da Američani ne volijo predsednika Evrope, ampak predsednika Amerike. Razlike v političnih kulturah nujno pripeljejo do hitre zavrnitve vsakega predsednika, ki je izvoljen, da skrbi za ameriške interese in nič drugega. Ko govorimo o Ameriki in Evropi, imamo opraviti z resnimi kulturnimi razlikami.
Pa vendar je to pot prišlo do presenetljivega soglasja med ameriškimi in evropskimi javnostmi. Že bežen pogled od daleč v ameriške medije kaže podobno sliko, kot jo gojijo evropski mediji. Vtis je, da tudi Američani zavračajo Donalda Trumpa vsaj tako silovito kot Evropejci. Tudi za agresivnost, ki je v navadi med predvolilnimi kampanjami, je jezik, ki ga uporabljajo za Trumpa, na trenutke presenetljiv in gre zelo daleč čez običajne okvire časopisne politične govorice. James Kirchick ga je v časopisu Politico v oceni zunanjepolitičnega govora po ovinkih primerjal z nekdanjim ukrajinskim predsednikom Viktorjem Janukovičem. Njegovega novega vodjo kampanje Paula Manaforta je obtožil, da dela isto, kar je počel, ko je bil Janukovičev svetovalec. Z ličili naj bi poskušal izboljšati kandidatovo podobo. Sklene, da je poskus brezupen, »ker če prašiča prekriješ s šminko, je spodaj še vedno prašič«.
Zelo grobo, vendar do Trumpa ni treba biti obziren, ker je sam brezobziren. Trump velja za nevarnega in nevednega demagoga, ki se mu ne sme dopustiti vstopa v javni prostor.
Američani so z dobrimi razlogi vznemirjeni, ker je postavil na glavo celotno politično logiko in je v standardni tok dveh velikih strank vnesel kaos improvizacije poslovneža.
»Amerika pa ni država,« pravi Brad Pitt v filmu Ubij jih nežno. Richard Jenkins, ki na televiziji gleda Baracka Obamo med govorom o narodni enotnosti, je zbegan. »Amerika je biznis. Plačaj!« Noben račun ne ostane neporavnan.
Tudi Trump v svojih govorih zagotavlja, da so Združene države poslovni, ne pa politični projekt, in da je torej logično, če republikanski volilci glasujejo zanj, ki je uspešen poslovnež. To razloži nervozo pri Američanih, ki v Ameriki vidijo mesijanski projekt. Trump je najbolj ameriški in najbolj protiameriški kandidat.
Ampak zakaj so Evropejci besni nanj, še preden je bil potrjen kot kandidat za predsednika? Trumpova obljuba, da bo zgradil zid med Združenimi državami in Mehiko, je v Evropi vzbudila več ogorčenja kot resnična bodeča žica na madžarski, slovenski in makedonski meji. V Avstriji so prepričani, da je Trump bedak, žičnata ograja, ki jo postavljajo na meji z Italijo na prelazu Brenner, pa pametna. Ideja, da je treba muslimanom prepovedati vstop v ZDA, se zdi čudna Poljakom, Čehom, Slovakom in Madžarom, ki so zavrnili, da bi na svoja ozemlja sprejeli muslimane, ki nimajo kam iti. Deportacija nezakonitih priseljencev pa je uradna politika Evropske unije, ki jih s trajekti vozi s svojega schengenskega ozemlja v Grčiji na rob vojne cone v Turčiji. Z migranti Evropa zares postopa kot s kriminalci, medtem ko jih Trump samo zmerja s tatovi. Evropska unija in evropska komisija v resničnosti delata to, kar Trump govori v propagandnih govorih.
Drugače ni mogoče razložiti njegove popularnosti pri Evropejcih, ki ga od vseh politikov najraje sovražijo in bi z veseljem glasovali proti njemu. Za Donalda Tuska ali Jean-Clauda Junkerja Evropejci nikoli niso dobili možnosti glasovanja. Za nekdanjega predsednika Evrope Hermana van Rompuya nihče zunaj Belgije ni vedel, kako se izgovori njegovo ime, in nihče več se ne spomni, kakšno funkcijo je zasedal. To pojasni veselje do participacije pri ameriških volitvah. Evropski politiki so takšni kot Trump, le da so bolj majhni. Ljudje pa imamo radi velike reči, tudi če so grozne. Trump pa bi bil takšen predsednik Amerike kot vsi drugi. Skrbel bi za ameriške interese in Evrope ne bi opazil razen kot njenega interesa. Brez strahu.
