Ko so se v besedah, ki jih je Simone de Beauvoir zapisala v Drugem spolu, ženske prepoznale, je to pomenilo možnost nekega pajdaštva. Slabih sedemdeset let po izidu tega kanoničnega dela, na katerem se lomijo valovi feminizma, smo se skorajda ponovno prelisičile, da je »spor o feminizmu končan«. Tridnevni dogodek v idejni zasnovi in organizaciji Eve Bahovec, ki je sredi aprila potekal v Trubarjevi hiši literature in na ljubljanski filozofski fakulteti, je bil vsekakor dobra spodbuda, da se ob ponovnem branju de Beauvoirjeve prepričamo o nasprotnem in si priznamo, da se bo o feminizmu moralo še veliko govoriti.
Repatriarhalizacija na pohodu
Ob očitni vnovični tendenci h konservativnosti in repatriarhalizaciji družbe, katerih simptom je med drugim tudi odločitev o ustavnosti referendumske pobude in celo referendumski padec »sporne« novele, so ponovno na udaru že davno izborjene pravice. Te seveda najprej zadevajo avtonomijo žensk nad lastnimi telesi, torej tudi tiste v ustavo zapisane o svobodnem odločanju glede rojstva otrok.
Če odpremo drugo knjigo Drugega spola pri poglavju z naslovom »Mati«, nam de Beauvoirjeva v prepričljivi argumentaciji, podkrepljeni s statistiko ter ob pričevanjih žensk in orisih njihovih situacij, naniza vse glavne razloge, zakaj bi moral biti splav legaliziran. Gre za nabor dejstev, ki so nedvomno pripomogla k postopni legalizaciji splava v Franciji in širše, a glede na to, kaj se dogaja na Poljskem, bomo morali to poglavje kot orožje prihajajočih bojev očitno ponovno odpreti.
Mizoginija feministke?
Vseeno pa so že naslednje strani, kjer se de Beauvoirjeva loti nosečnosti in materinstva, postale ene izmed najbolj kontroverznih, in to tako za antifeminizem kot za sam feminizem. Poglavje namreč polnijo opisi pričevanj, kliničnih primerov in literarnih zapisov izkušenj žensk, ki svoje stanje doživljajo izrazito ambivalentno. Avtentična predanost otroku in popolna izpolnitev ženske v vlogi matere je kvečjemu izjema, kljub temu da se je to stanje propagiralo (in se še vedno) kot za žensko najvišja udejanjitev, v kateri zares »zasije«. Izpostavitev pričevanj o občutkih parazitiranja otroka v telesu nosečnice ali pejorativne deskripcije mnogorodnih žensk »nesnic« so de Beauvoirjevi prislužile očitke mizoginije do telesnega, do materinskega, do ženskega. Še posebno zato, ker se je sama, kot vemo, odločila, da otrok ne bo imela.
A zvajanje na njeno osebno frustracijo je prej kot ne odvračanje od uvida v resnični pomen njenega projekta, kjer se dejanski opisi te ženske situacije prvič zoperstavijo idealni sliki. De Beauvoirjeva izpostavi družbeno mizoginijo, ki zapira ženske v privatno sfero, v tak podrejen položaj, da imajo izrazito ambivalenten odnos do lastnega telesa, do lastnega spola. Konec štiridesetih let v Franciji, ko je imela ženska malo pravic in je bila potisnjena v zelo tradicionalno vlogo, pač še ni bilo osnovnih pogojev za bolj pozitiven odnos do telesa, do afirmacije materinstva in ženskosti, ki ga je prinesel drugi val feminizma.
Osebno, danes
Tudi jaz sem mama in iz lastne izkušnje ter opazovanja mater in prijateljic brez otrok lahko rečem, da v trenutni družbeni klimi prepoznavam vnovično aktualnost Drugega spola. Po eni strani smo priče vedno bolj zagrizenemu branjenju in idealiziranju svete institucije družine, slavljenja otroka, v skrb za katerega se nekatere mlade mame, tudi zaradi diskriminacije žensk na zmeraj manjšem in bolj kompetitivnem trgu delovne sile, z vso svojo bitjo potopijo. Po drugi strani pa narašča število prekarnih delavk, ki kljub želji po otroku z zanositvijo v nedogled odlašajo, saj vedo, da bo bodo skrb za otroka prekleto težko združevale s podplačanim izčrpavajočim delom, ki jim za silo omogoča preživetje in morebiti še nekakšen približek samouresničevanja.
Tudi odločitev ne imeti otrok je povsem legitimna. A samo če je docela avtonomna. Simone de Beauvoir v povednem stavku, kjer se docela nemizogino postavi na stran ženske, zapiše: »V ustrezno urejeni družbi, v kateri bi velik del odgovornosti za otroka prevzela skupnost, ki bi skrbela za mater in ji pomagala, materinstvo ne bi bilo več popolnoma nezdružljivo z ženskim delom.« Ob tem minimalnem pogoju bi bila ambivalentnost ob materinstvu nedvomno manjša. Prav tako pa tudi ambivalentnost ob odločitvi ostati brez otrok.
