Drugače povedano, postavitev tega na neki način zelo »klasičnega« teksta, pač kolikor se v njem vse »dogaja« skozi dialoge, se v rahlo stiliziranem realizmu osredotoča na bistveno: na like, njihove medsebojne odnose in odmeve spreminjajoče se zunanje realnosti (od političnega sistema do tehnologije ali pa temeljnih vrednot) v njihovih življenjih. Tovrstnim smernicam sledi tudi vizualna podoba predstave: tako na primer kostumografija Lea Kulaša občutljivo izhaja iz značaja posameznih oseb, hkrati pa markira njihov družbeni položaj in odraža časovno umeščenost nekega prizora; slednje velja tudi za scenografijo (Darjan Mihajlović Cerar), ki enotnemu prizorišču, ogromni sobi meščanske hiše, poišče ustrezno podobo v različnih historičnih kontekstih, in glasbeno-zvočno opremo Draga Ivanuše, ki ornamentira (pre)dolge prehode med posamičnimi odrskimi slikami – razvlečenost teh prehodov je ena redkih hib uprizoritve, vendar se ji ob taki scenografski zasnovi in iz nekaterih drugih razlogov, kot sta menjavanje kostumov in maske (pri čemer je treba pohvaliti prispevek oblikovalke maske Barbare Pavlin), verjetno ni bilo mogoče povsem izogniti.
Družinska saga te vrste ponuja odlično izhodišče za igralske stvaritve – tokrat so v ospredju ženske vloge (položaj žensk je sicer eden glavnih tematskih motivov drame), pri čemer gre za poudarjeno močne in požrtvovalne osebnosti: začne se s služkinjo Moniko (njeni pohlevni preproščini Mojca Funkl vtisne tudi trezno odločnost), ki v težavnih razmerah vzgoji nezakonsko hčer Ružo, pozneje partizanko, ki se po vojni vseli v dom nekdanjih gospodarjev (Eva Jesenovec tej nepopustljivi borki vdahne neko pritajeno krhkost); tam nato odraščata njeni hčerki Maša (Jana Zupančič ji pretehtano nadene izraz trpne sprijaznjenosti) in bolj samozavestna Dunja (Iva Krajnc elegantno ujame njeno neposrednost), a tudi Mašini potomki Alisa (svetovljansko dekle s sodobnimi identitetnimi zagatami utelesi Tjaša Železnik) ter Lucija (Tina Potočnik jo izoblikuje v preseku med predanostjo družini in poplitvenim pragmatizmom), ozvezdje izrazitih ženskih figur pa zaokroža Jette Ostan Vejrup kot malce ekscentrična Karolina. Moški so tu bolj stranski dodatek, večinoma gre za razsute ali zavožene eksistence, naj gre za zlomljenega Aleksandra (Gregor Gruden), na rob odrinjenega in v poskusih, da bi bil vendarle »glava družine«, že komičnega Vlada (mojstrsko ga razplasti Sebastian Cavazza) ali pa zagrenjenega Karla (zanesljivi Uroš Smolej).
