Knjižnica slepih in slabovidnih: Igralci lahko pokvarijo zvočno knjigo

Slepi berejo več kot videči

Potreba po knjižnici za slepe izhaja med drugim iz dejstva, da imajo slepi daleč najvišjo izobrazbo med invalidi in da statistično berejo več kot videči. Kar dokazuje denimo podatek, da je 20 odstotkov knjižničnih gradiv ves čas na poti, včasih celo polovica. To omogoča tudi mednarodno določilo, da se pošta za slepe pošilja brezplačno.

Knjižnica ima 1858 članov, kar je skoraj polovica vseh članov zveze, ki ima prek svojih devetih medobčinskih društev 4000 članov. V zadnjem času jim članstvo narašča, ker se v knjižnico včlanjujejo tudi osebe z disleksijo. Medtem v zvezo niso včlanjeni vsi slepi, kvečjemu kakšna polovica. »Stigma slepote je izjemna, družba ima kup predsodkov,« meni Wraber. Avstralski oftalmolog Hugh Taylor je s študijo, ki jo je naredil na ogromni populaciji, ugotovil, da se tretjina ljudi najbolj boji slepote, tretjina raka, tretjina pa vseh ostalih bolezni. »Stigma je tako huda, da se mnogi ne včlanijo. Imam prijatelja znanstvenika, ki je bil dolga leta šef laboratorija, in še danes ni včlanjen, čeprav bere knjige iz naše knjižnice.«

Pozno v življenju oslepeli se še posebej težko soočijo z izgubo vida, saj jim življenje postavi na glavo. In večina je takih. Slepi se v Sloveniji rodijo le dva do štirje otroci na leto, po navadi imajo tudi druge okvare zaradi težav pri porodu. Relativno malo jih vid izgubi kot mladostnikov. Dramatično pa se število slepih dvigne po 50. letu starosti in nato vsakih nadaljnjih deset let spet eksponentno. Veliko teh ljudi je dobro izobraženih, imajo neko duhovno življenje, in branje je najboljši način, kako ga kultivirati. Zame je bil to nepopisen šok, se spominja Wraber. »Na nočni omarici sem imel vedno po dvajset knjig, kvintesenco svetovne literature, Shakespearja, Heineja, Majakovskega, Goetheja, Prešerna, Jenka... In vedno sem pred spanjem vzel knjigo in prebral tri pesmi ali pa eno poglavje, potem pa padel v komo. Kar naenkrat ni šlo več, in to je bilo zame nekaj najbolj grozljivega v življenju.«

Vodja projektov in promocije na zvezi Sanja Grobovšek razlaga: »Med slepimi je toliko bralcev, ker izguba vida na mnoge žal vpliva tako, da se zaprejo med štiri stene in za mnoge postane branje edini način prebijanja časa in stika s kulturo.« Knjižnica ima tako člane – predvsem starejše članice – ki že v drugo berejo celotno knjižnico. Najboljši slepi bralci preberejo po eno do dve knjigi na teden, kar je ogromno, upoštevajoč, da je branje brajice izjemno zamudno in predvsem utrujajoče. Ena od velikih prednosti videčih je, da na hitro preletimo besedilo, naj gre za knjigo ali več strani uradnega dopisa, in takoj vidimo, kaj je pomembno in kaj ne, kaj nas zanima, medtem ko morajo slepi vsak dokument prebrati od začetka do konca.

Ana Karenina v 32 zvezkih

Zveza skrbi za celotno produkcijo gradiv sama, v ta namen ima tudi dva tiskarska stroja za brajico. Čisto nekaj posebnega je pogled na Ano Karenino v brajici, ki obsega 32 zvezkov (vsak šteje po sto strani) in zavzema skoraj cele tri metrske police. Standardna slovenska izdaja Tolstojevega romana v črnem tisku zajema dve knjigi na skupno več kot 1100 straneh in za primerjavo sta postavljeni med mnogo obilnejše sestre v brajici. Knjižnica v zvoku obsega 3800 naslovov, v brajici pa 1200. Smešno se zdi, da knjige v brajici zavzamejo desetkrat več prostora, čeprav jih je trikrat manj.

»Rdeče vezane so najlepše, vendar so zelo zahtevne za poškodbe, težko jih je popraviti, saj je treba list izrezati in popravljenega ponovno vstaviti. Zato se knjige v brajici danes večinoma vežejo v fascikle, in če pride do poškodbe, je popravljen list enostavno vstaviti,« pravi Sanja Grobovšek. Vezane so v fluorescentno rumene fascikle. Barva menda nima posebnega pomena, četudi Wraber priznava, da jo morda nekateri slepi vidijo. Sam denimo vidi fluorescentno oranžno, zato s soprogo skupaj smučata tako, da ona čez oranžen dres obleče še smetarski jopič, sam pa vozi za njo.

O tem, katere knjige posneti ali natisniti v brajici, odloča več dejavnikov. Eno merilo je branost v knjižnicah, drugo je prodaja, tretje želje uporabnikov, četrto pa strokovni izbor knjižničarjev, ne nujno v tem vrstnem redu. »Vedno se poskuša narediti tudi domače in tuje nagrajence,« pravi Sanja Grobovšek. »Cilj je predvsem, da pokrijemo vso svetovno in domačo klasiko,« dodaja Wraber. A sredstva zadostujejo za približno 150 knjig na leto. Tako morajo slepi in slabovidni bralci včasih kar nekaj časa čakati, da pridejo do svojega. Igra pa njihovo mnenje ključno vlogo pri odločitvi, ali bo šla knjiga v zvok ali v brajico, oboje namreč ne gre.

Kot posebna kategorija je tu še študijska literatura, saj pretvarjajo tudi literaturo, ki jo njihovi člani potrebujejo za šolanje. Za to je sicer primarno zadolžen Zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani, ki dela predvsem za osnovnošolce, nekaj tudi za srednješolce, a manjkajoča gradiva prilagodijo na zvezi. Pri tem jim težavo povzroča predvsem svoboda pedagogov, da si izbirajo učbenike. »Založniki vsako leto učbenike spremenijo ravno toliko, da je treba kupiti nove. Za nas pa to pomeni, da je treba nove narediti.« Je pa zaradi tega septembra tako rekoč obsedno stanje, saj se na to, da še nimajo učbenikov, vsi seveda spomnijo tik pred zdajci.

Igralci niso dobri bralci

V okviru projekta vzpostavljanja knjižnice na Kotnikovi so naredili 380 novih knjig v zvoku, prvič v Sloveniji pa so naredili tudi zvočne knjige v naprednem zapisu daisy, ki slepim najbolj približa bralsko izkušnjo videčih, saj si lahko poslušalec knjigo predvaja po odstavkih, poglavjih ali kako drugače. Za razliko od običajnega mp3 si program zapomni, kje je prejšnjič ostal. Omogoča vnašanje opomb in zaznamkov in je predhodnik danes razširjenega epuba, osrednjega formata elektronskih knjig.

Zveza razpolaga s sedmimi zvočnimi studii in honorarno zaposluje približno dvajset bralcev, ki so pri svojem delu omejeni predvsem s svojo naravno zmožnostjo koncentriranega branja. »Zmotna je predstava, da so igralci dobri bralci. Spikerji in radijci so ponavadi najboljši, saj s svojo interpretacijo besedila ne pretiravajo, kar bi vplivalo na moje doživljanje.« Wraber pojasnjuje, da je kot študent primerjalne književnosti, francoščine in režije veliko bral, a ko so mu črke začele plesati pred očmi, je na lastne oči videl, da je branje ena najkompleksnejših funkcij očesa in možganov. Zato se okvare vida najprej pokažejo pri branju.

Kakšna tri leta je potreboval, da je sprejel, da je zanj konec samostojnega tihega branja, pri katerem si »sam svoj šef«, ko se premikaš naprej in nazaj, bereš ponovno in se duh po besedilu giblje s sebi lastnim tempom. »Glas vedno vsiljuje interpretacijo, tudi če je ta skrajno rezervirana, saj že sam glas pomeni interpretacijo.« Wraber meni, da to zelo dobro vemo iz filmskih interpretacij zgodb, ki jih radi beremo, le da smo tam pripravljeni na to, da igralci morda ne bodo takšni, kot smo si like sami predstavljali. »Ko pa se je treba s tem sprijazniti pri branju, je zelo težko. Branje je intimno. Vse napake, ki so jih bralci naredili, sem slišal.«

Za kakovost zvočnih knjig znajo dobro poskrbeti v Veliki Britaniji, kjer imajo na podeželju, kakih sto kilometrov iz Londona, pravo tovarno za produkcijo zvočnih gradiv, kjer pa lahko vsak bralec bere največ uro in pol, saj ocenjujejo, da po tem času naredi več napak, kot jih tolerirajo. Fino je tudi, če znajo bralci kakšen tuji jezik, saj tako lažje berejo citate. Ime rože ima denimo cele strani v latinščini. Pri nas berejo po štiri, pet ur skupaj, honorarji pa so skromni.

Vodilo je jasno: jasnost

Ena od bralk na zvezi, Mojca Menart, ki smo jo v studiu ujeli med branjem učbenika za likovni pouk, pravi, da delo zajema pol leposlovja pol učbenikov za šolarje in dijake, ki jih sicer navadno berejo poleti in v začetku šolskega leta, a tudi sredi leta pride kako naročilo. Vodilo je eno samo in to je jasno – jasnost. »Treba je paziti le, da je prebrano razumljivo, sicer pa imamo precej proste roke pri branju. Pri učbeniku za likovni pouk denimo po lastni presoji opišem slike, pri matematičnem razložim graf.« Poleg obvladovanja slovenskega jezika se ji zdi uporabno znati tuje jezike, pri tistih, ki jih ne zna, pa danes odločilno pomaga googlov prevajalnik, s katerim si besedo, pri kateri se zalomi, predvaja in jo nato pravilno prebere.

Medtem ko drugi bralci to možnost morda izkoristijo, sama knjige ne prebere vnaprej in je branje v mikrofon pogosto njeno prvo srečanje s knjigo. Pri besedah, ki jim ne pozna izgovorjave, Menartova celoten pripadajoč odstavek prebere in posname na novo, tehnik pa to potem zmontira v celoto. »Kakšno knjigo, ki mi je bila pri glasnem branju všeč, si nato ponovno preberem na počitnicah.« Sicer pa glede sporne interpretacije pravi, da je nezaželena, a se ji včasih ni mogoče izogniti že zato, ker se bralec vživi v tekst. A pri večini prebranih knjig je problem, da bralec bere tako osredotočeno na izgovorjavo, da težko hkrati dojema še vsebino.

Zasluga izjemno empatične posameznice

Knjižnica ima za sabo dolgo zgodovino. Ustanovljena je bila 1. marca 1918, ko je po prvi svetovni vojni močno narasla potreba po skrbi za vojne invalide, ki so imeli poškodovan vid, zasluge za to pa gredo Minki Skaberne, ki je vse probleme slepih opisala v pismu Ivanu Cankarju, ki si ga je mogoče prebrati na steni večnamenske dvorane knjižnice. »Vse ji je bilo jasno,« pravi Wraber, ki meni, da danes problem izgube vida razume le malo politikov in pedagogov. Njena zgodba je nadvse zanimiva, saj sama ni bila slepa. Angažirala se je kot dekle iz dobro izobražene družine, ki je z opravljenim učiteljiščem dosegla vse, kar je dekle tedaj lahko. Šla je na Dunaj na izobraževanje za delo s slepimi, Wraber pa sklepa, da se je slepim tako predano posvetila enostavno iz globoke empatije. Po vrnitvi domov je zbrala okoli sebe skupino deklet in jih naučila na roke pisati brajico – nekoč so se knjige delale ročno, stroji za tiskanje v brajici so relativno nov izum. Kar je bilo izjemno, saj se danes redkokdo nauči brajice, če ni slep. In knjige, katerih prepisovanje v brajico je organizirala in nadzirala Minka Skaberne, so bile brez napak. »Še stroj danes naredi kakšno napako,« ugotavlja Wraber.

Na zvezi je bilo nekaj posameznikom v zadnjih desetletjih življenjsko poslanstvo, da zagotovijo razvoj knjižnice, ki je bila sicer v premajhnih in neprimernih prostorih na sedežu zveze na Groharjevi ulici desetletja, a zaostajala za razvojem tako v kadrovskem kot v tehnološkem in prostorskem smislu. Selitev na Kotnikovo je končno omogočila razvoj, saj so v okviru projekta knjižnici postavili tudi strokovne temelje, poskrbeli za izobraževanja članstva in strokovne javnosti ter organizirali številne promocijske aktivnosti in dogodke.

Predtem petnajst let tako rekoč niso natisnili nove knjige v brajici, saj jim je za skladiščenje na Groharjevi enostavno zmanjkalo prostora. »Nikoli nisi vedel, kdaj ti bo kaj na glavo padlo. Brajica je genialen izum, a zahteva veliko prostora. Sploh ker je bil nekoč tisk enostranski.« Dolgoletno moledovanje države za sredstva je tako končno rodilo sadove leta 2011, ko se je začela iztekati prejšnja evropska finančna perspektiva. Ministrstvo za kulturo je takrat razumelo, da bi bilo prav, da se vsaj del še neporabljenih sredstev usmeri v en večji projekt, namesto da bi jih razdelili na številne manjše, razlaga Wraber. Tako je bilo za vzpostavitev pogojev za delovanje knjižnice na Kotnikovi porabljenih 3,1 milijona evrov.

Lokacijo zveza najema, sredstev za nakup niso dobili. In lokacija je seveda zelo pomembna, tudi zato so pregledali več kot 50 različnih prostorov z okolico. Upoštevati so morali predvsem dostopnost za slepe in invalide, bližino javnega prevoza itd. Našli so tudi napol brezplačne ponudbe, a če bi morali slepi čez dvajset nezavarovanih prehodov za pešce ali pa deset minut peš od najbližje avtobusne postaje, bi seveda slabo izbrali. Večina izposoje gre sicer po pošti. Osebno knjižnico obiskujejo predvsem Ljubljančani in tisti, ki gredo radi naokoli. Večina pa naroči knjigo kar po telefonu ali elektronski pošti. Delež je približno 10:90 v prid poštni izposoji, pravi bibliotekarka Katarina Černe.

Vesela novica za slepe je marakeška pogodba iz leta 2013, prva sprememba avtorskega prava na mednarodni ravni po mnogih desetletjih, ki prinaša celo vrsto dodatnih pravic slepim, slabovidnim in osebam z motnjami branja. Pomembna novost je, da bodo lahko začeli gradiva pošiljati čez državne meje, kar bo fantastično za angleško, nemško, špansko in portugalsko govorno območje, saj ne bo treba iste knjige delati v vsaki državi posebej. To pa je tudi vesela novica za tiste slovenske slepe bralce, ki pogrešajo gradiva v angleščini in drugih jezikih.

Wraber pravi, da po angleškem čtivu še ni veliko povpraševanja, a pričakuje, da se bo počasi tudi to začelo dogajati. »Poznavalec knjižnega trga Miha Kovač ugotavlja, da je 15 do 20 odstotkov knjig, prodanih v Sloveniji, v angleščini, vključno z učbeniki. Kar je po eni strani dobro, ker se dviga znanje tujega jezika, po drugi strani pa morda tudi malo upada bralna kultura v slovenščini.«

Druga pomembna novost pa je, da organizacijam, ki se ukvarjajo s pretvarjanjem knjig za slepe, avtorja oziroma založnika ni več treba vprašati, ali smejo njihovo knjigo prilagoditi, kot je to denimo počela Minka Skaberne v znamenitem pismu Ivanu Cankarju. A težava je, da marakeške pogodbe še ni ratificiralo dvajset držav, da bi lahko stopila v veljavo. Tudi Slovenija je pri tem brez potrebe zadržana in se raje izgovarja na EU.

Bodočnost v mreži splošnih knjižnic

V projekt KSS so se na zvezi spustili tudi zato, ker želijo, da knjižnica dolgoročno postane del javne mreže knjižnic, kar bi ji omogočilo tudi pridobivanje več proračunskih sredstev. Po zakonu je danes definirana kot specialna knjižnica, kar pa ni najbolje, ker so specialne knjižnice po zakonu tiste, ki pokrivajo neko področje. »Mi pa ne pokrivamo specifičnega področja, pač pa smo splošna knjižnica s specialnimi uporabniki oziroma specialnimi mediji prenašanja knjig. Smo nesrečen hibrid, ki ga zakon ni predvidel,« ugotavlja Wraber.

Sodobna knjižnica naj bi danes poleg celovitega informacijskega središča igrala tudi vlogo prostora za srečevanje in druženje. »To je tudi naša želja in cilj naslednjega projekta, za katerega sredstva še iščemo. Ustanoviti želimo Kulturno-informacijsko središče slepih in slabovidnih, oseb z disleksijo in videčih. Kratko KISS. Knjižnica je le temelj. Nekega dne želimo biti prostor, kjer se srečujejo invalidi in neinvalidi, želimo prebiti geto in graditi mostove. Žal smo izpadli iz operativnega programa za črpanje evropskih sredstev, potem ko smo bili vanj že umeščeni,« obžaluje Sanja Grobovšek. A ekipa knjižnice se nadeja uspeha tudi v bodoče, saj je vzpostavitev z evropskimi sredstvi postala paradni konj ministrstva za kulturo v preteklem finančnem obdobju. »Dobili smo vrsto priznanj za dobro prakso in komunikacijsko učinkovitost, predvsem pa smo zadovoljni, da obiskovalci od nas odhajajo z neverjetno izkušnjo, ne glede na to, ali so vrtčevski otroci, študentje bibliotekarstva ali upokojenci. Tako ni več problem, ko srečaš slepega na cesti in mu ponudiš pomoč. Če jo potrebuje, bo hvaležen, če je ne potrebuje, pa bo rekel, ne, hvala, sam se znajdem.«

Le še Slovenija brez celovite rehabilitacije

Slovenija ob vsem tem ostaja edina evropska država, kjer zdravstveno zavarovanje ne krije celovite rehabilitacije slepim in slabovidnim, čeprav je že od leta 2008 uzakonjena, leto kasneje pa je zveza napisala in ministrstvu za zdravje poslala predlog programa celovite rehabilitacije. Ta je ključna, da bo vse več posameznikov, ki jim opeša vid, namesto da bi občepeli doma, sprejelo svoje stanje, se odprlo in zaživelo karseda polno na novo, je prepričan Wraber. Še bolj pomemben kot tehnični vidik okrevanja je namreč psihološki.

»Kar si prej delal z očmi, boš sedaj delal na druge načine. Ampak da bi to sploh lahko začel, moraš svoje novo stanje sprejeti. Vsakemu se najprej oceni vstopne potenciale. Človek, star dvajset let, ima lahko manjše potenciale kot nekdo, ki je star šestdeset let. A vsakdo jih ima. In na teh potencialih je treba narediti individualni rehabilitacijski načrt. Potem pa se začne delo, podobno kot začneš ponovno uporabljati mišice po nezgodi. Rehabilitacija je obenem proces in cilj. Slepi in slabovidni v Sloveniji smo vsi samorehabilitirani, kolikor pač smo. Mnogi se še danes, po desetletjih slepote, vrtijo v istih krogih in ponavljajo ista vprašanja: zakaj ne vidim, zakaj ravno jaz, kdo je kriv, kaj je šlo narobe? Pri samorehabilitaciji to traja vsaj tri do štiri leta, potem pa bodisi pride do sprejetja stanja bodisi do dokončne vdaje. Nekateri nikoli ne stopijo iz tega začaranega kroga, ker je to zelo težko. S psihoterapevtsko pomočjo pa so to procesi, ki jih spelješ v nekaj mesecih.«

Celovita rehabilitacija slepih, ki bi trajala od treh mesecev do pol leta, v posameznih primerih do leta in pol, bi državo na letni ravni stala okoli 300.000 evrov. Švedi, ki imajo, kolikor vemo, najboljšo rehabilitacijo slepih, so izračunali, da se vložena sredstva povrnejo v pol leta ali prej. Uresničitev te pravice v vsakdanji praksi je tako samo stvar politične volje, nič drugega, je prepričan Wraber.