S pogumom in voljo premagovala ovire
»Čustva morajo privreti iz notranjosti in nič ni lepšega, kot če jih lahko deliš z drugimi,« je prepričana Šernekova, ki ima kljub slepoti čudovite modre oči. V čevljih z visokimi petami, z moderno pričesko in vitko postavo je videti res zelo čedna. »Rada sem lepo urejena, čeprav se ne vidim. In hvala za poklon zaradi barve mojih oči. Ljudje mi večkrat rečejo, da so lepe,« je dejala med smehom. Zgodnje otroštvo je preživela v Beogradu, potem pa se je skupaj s staršema, ki sta si želela boljše življenje, preselila v Slovenijo. V podjetju, kjer je včasih delala, je spoznala moža in rodila dva otroka. Bilo je težko, saj sta z možem v glavnem sama skrbela za otroka, vendar sta, kot pravi, z ljubeznijo, pogumom in voljo premagala vse ovire.
Vsi slepi in slabovidni literati, ki so na srečanju predstavili svoja dela, so imeli v svojem življenju težke preizkušnje, pa vendarle niso obupali in se zaprli med štiri stene. Slepi Sebastjan Kamenik, ki je v imenu Združenja prijateljev slepih Slovenije pripravil tradicionalno srečanje, je priznal, da številni pišejo le zase in da se zelo težko odločijo, da bi svoja dela pokazali drugim. »Zanje in za njihova literarna dela je to velika škoda. V literarnem forumu Biseri Savinje imamo registriranih 51 slepih in slabovidnih literatov iz domovine in tujine. Prepričani smo, da jih je še veliko več, vendar nam z njimi še ni uspelo navezati stikov,« pravi Kamenik, ki je slep že vse življenje, vendar zaradi tega ni zagrenjen. Je namreč srečno zaljubljen in ima ogromno prijateljev, s katerimi zelo rad zbija šale na račun svoje slepote.
Vračanje v preteklost ne prinese nič dobrega
Čeprav je Kamenik po duši veseljak, pa je bilo v soboto čutiti, da je zaradi smrti dobrega prijatelja Zvonka Perliča še vedno žalosten. »Letošnje Bisere Savinje smo prvič pripravili brez Zvonka, ki se je junija letos za vedno poslovil od od nas. Bil je idejni oče in duhovni vodja te prireditve. Bil je tudi ustanovitelj Združenja prijateljev slepih Slovenije in je naše delo kljub težki bolezni spremljal vse do svoje smrti.«
Tudi Zvonko Perlič je bil več let slep. Vid mu je takrat, ko je bil že v zrelih letih, vzela težka sladkorna bolezen. Kako zelo hudo je, ko človek oslepi postopoma in se potem z veliko bolečino spominja, kakšen je videti svet, je izkusila tudi Slavica Bukovec Zupanič iz Ljubljane. Zaradi glavkoma oziroma zelene mrene je oslepela pri 39 letih starosti, ko je bila njena hčerka prvošolka. Takrat se je globoko v sebi zaklela, da njena hči zaradi tega ne bo trpela. Prva leta je bilo peklensko hudo, saj se je ob vsaki oviri spomnila, kako preprosto je bilo takrat, ko je imela vsaj še nekaj vida. Več let se je vračala v preteklost, potem pa se je nekega dne odločila, da tako ne gre več naprej in da mora iz danih okoliščin izkoristiti največ, kar se da. To je bila zanjo pomembna prelomnica. Od takrat je njeno življenje lepše, lažje in uspešnejše. Čeprav bo kmalu minilo že dvajset let, odkar je popolnoma oslepela, pa kljub temu v mislih še vedno vidi barve jesenskega listja, modrino morja, ulice stare Ljubljane in obraze njej ljubih ljudi.
