Potem ko oftalmolog slepi ali slabovidni osebi izmeri vid, ji da izvid v obliki številke, kolikšen odstotek vida ima. A ta številka ne pove, koliko ta oseba dejansko vidi in kakšne prilagoditve potrebuje, da bo lahko kar najbolj izkoristila preostanek vida. Tako testiranje – rečejo mu funkcionalna ocena vida – kot edini v Sloveniji opravljajo na Zavodu za slepo in slabovidno mladino Ljubljana.
Testiranje opravijo za svoje učence, za druge pa po simbolični ceni. Pri oceni vida si pomagajo z različnimi pripomočki, ki so prilagojeni za uporabo pri ljudeh vseh starosti. Ocenijo globino in ostrino vida v različnih okoliščinah, na primer v temnem ali osvetljenem prostoru, in opredelijo, kakšne prilagoditve potrebuje: doma so to lahko označevanje robov in sprememb višinskih nivojev, količina in jakost svetlobe, v šoli pa velikost in tip pisave v gradivih, razmik med vrsticami, kontrasti med barvami in seveda, kakšno osvetlitev potrebuje, je to novo storitev zavoda predstavila Janja Hrastovšek, tiflopedagoginja.
Osvetlitev
Na zavodu tako skušajo slediti trendom pedagoške obravnave slepih in slabovidnih otrok v svetu, a imajo pri tem precej zvezane roke. Osvetlitev, na primer, je za slepe s preostankom vida in slabovidne zelo pomembna: da lahko berejo, mora biti svetloba ustrezne barve in količine, ustrezno osvetlitev pa potrebujejo tudi na hodnikih in v drugih prostorih. Žal tem zahtevam zavod, ki je bil zgrajen v 70. letih prejšnjega stoletja in za drugačno populacijo, kot se v njem šola danes, ne ustreza. Učilnice bi morale biti osvetljene z več različnimi barvami svetlobe, ko pa ravnateljica zavoda Katjuša Koprivnikar v eni izmed njih prižge tri luči z različnimi barvami svetlobe, delujeta le dve.
Pogrešajo tudi dvigalo; večina otrok, ki se šola pri njih, ima ob okvari vida tudi druge okvare in bi jim dvigalo olajšalo gibanje, iz tega razloga tudi ne morejo sprejeti otrok, ki so na vozičku.
Učbeniki in pripomočki
Velik problem je tudi pomanjkanje pedagoških pripomočkov za učence. Del se jih šola po enakovrednem izobraževalnem standardu, vendar pouk poteka popolnoma drugače kot v običajni šoli. Obiščemo učilnico, v kateri so združeni učenci 2., 3. in 4. razreda osnovne šole, pet jih je vseh skupaj. Odkar smo z zakonom o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami uvedli integracijo, se namreč večina otrok z okvaro vida, ki so se do takrat šolali v zavodu, šola v običajnih šolah, pri čemer jim pomagalo mobilni učitelji iz zavoda. Tako se v zavodu v treh izobrazbenih standardih trenutno šola 37 otrok in mladostnikov, od predšolske vzgoje do srednješolcev, zavodovi mobilni učitelji pa spremljajo še 160 slepih in slabovidnih otrok od predšolskega obdobja naprej ter 50 otrok, ki niso vključeni v vrtec.
Pri pouku poleg posebnih pripomočkov, kot so elektronska lupa, braillova vrstica, braillov stroj, računalniki s posebnimi programi za slepe, program za učiteljico, ki običajne pisne dokumente prepiše v braillovo pisavo, in tiskalnik, ki dokument nato natisne v braillovi pisavi, potrebujejo tudi učbenike in delovne zvezke, prilagojene za slepe in slabovidne. To so enaki učbeniki, kot jih uporabljajo v običajnih šolah, le da so natisnjeni z večjimi črkami, drugačnimi barvnimi kontrasti in drugimi prilagoditvami. »Javno veljavnih učbenikov je zelo veliko, takih, ki bi jih založbe natisnile za potrebe slepih in slabovidnih, pa zelo malo,« pove Tina Kastelic, profesorica razrednega pouka z dokvalifikacijo za tiflopedagoginjo. Včasih je delala tudi kot mobilna učiteljica in obiskovala slepe in slabovidne učence, ki se šolajo na običajnih šolah. Tudi tam ni vedno poskrbljeno za potrebe teh učencev, saj potrebujejo enake pripomočke kot šolarji na zavodu. »Zgodi se, da pride otrok v tretji razred neopismenjen,« opiše posledice slabo izvedene inkluzije slepih in slabovidnih otrok. Na zavodu sicer za učitelje v običajnih šolah pripravljajo delavnice, gradiva in posojajo pripomočke, kolikor jih pač imajo na voljo. »Z vključevanjem slepih in slabovidnih otrok v običajne šole se je potreba po opremi zelo povečala. Po navadi je na šoli en tak otrok, oprema pa je zelo draga: več tisoč evrov za pripomoček. Tega denarja šole nimajo in jim damo našo opremo na posodo. Ta je že zastarela, denarja za nakup nove pa pristojni ne odobrijo,« razloži zagate ravnateljica Koprivnikarjeva.
Ponosni so na svoj vrt čutil, kot imenujejo različne učilnice, ki slepim in slabovidnim služijo za učenje mobilnosti in orientacije, tipa, vonja in zaznavanja drugih dražljajev. Obiščejo jih tudi videči obiskovalci, da si lahko približajo svet slepih in slabovidnih.
