»Nove generacije, ki rastejo ob internetu, so bolj neizobražene kot prejšnje, kar je paradoks, saj imajo prav te generacije največji dostop do informacij in znanja. Mislim, da glavni krivec ni internet, pač pa gre za bistveno večjo antiintelektualnost izobraževalnih sistemov. Britanski sociolog Frank Furedi se je pred nekaj leti na svoji fakulteti znašel v težavah, ker je od svojih študentov zahteval, da za njegov izpit preberejo tri knjige. Študentje so se uprli, dekan pa jih je podprl.
Najbrž bom čez kakšnih deset let izdal malo knjižico največjih neumnosti, ki so jih študenti prvega letnika zapisali na mojih izpitih. Prvo mesto za zdaj zaseda odgovor, da so prve televizorje v Sloveniji uporabljali bogati meščani konec 19. stoletja. Zelo visoko sta uvrščena tudi odgovora, da je Johannes Gutenberg izumil Sveto pismo, pa da so v antiki razmnoževali rokopise v srednjeveških samostanih. To zelo lepo kaže, s kakšnim znanjem pridejo mladi iz gimnazij na univerzo.«
Tako torej Kovač. Pri mojih srečevanjih s študenti (najbolj žalosten sem na Filozofski fakulteti, ker imam tam najvišja pričakovanja) ni pisanja takih odgovorov. Prevladuje molk, kadar me zanese v kakšno zgodovinsko ilustracijo, ker nihče ne ve za ljudi ali dogodke, o katerih govorim.
Nazadnje sem govoril o zgodovinski perspektivi policije v kazenskem postopku in skozi razvoj v zadnjih petdesetih letih omenil ljudi, za katere sem sicer domneval, da jih nihče ne pozna, na primer Aleksandra Rankovića. Pa sem ga anekdotično povezal z napadom na Drvar, kjer pa se je pokazalo, da tudi za ta znameniti dogodek nihče ni slišal. Takrat me je zaskrbelo. Vprašal sem se, če ta simptom ne kaže morda hujše bolezni. Ko sem nadaljeval z zgodovinskimi slikami, ki jih je v velikem formatu prikazovala šola mojega časa – brez sledov indoktrinacije, to lahko mirno rečem –, je bil odziv le začuden pogled občinstva. To je potrjevalo mojo slutnjo o hudi podhranjenosti. Avnoj so nekateri imeli nekje globoko v podzavesti kot besedo, ki ji – na glas izrečeni – niso več znali pripisati pomena. Kaj šele, da bi jo videli kot zgodovinsko kreacijo skupnosti narodov s slovenskim vred.
Iz zgodovinskih tem sem se začasno umaknil in ilustracije predavanj preselil v kulturo. Preiskavo v kazenskem postopku sem povezal s prvo slovensko kriminalko – Minuta za umor. Seveda nihče ni gledal petdeset let starega filma. A tudi za Dušo Počkaj, ki ima dvorano v Cankarjevem domu, nihče od mladih filozofov ni slišal. Postal sem žalosten.
Preselil sem se v na videz neogrožajoče področje. Govorili smo o državljanstvu, o pripadnosti državi pa še omenili nemško poimenovanje »Staatsangehörigkeit«. Na misel mi je zaradi etimološke asociacije prišel Prešeren z verzom: »Največ sveta otrokom sliši Slave«. Spomnil sem se, kako so nam že v osnovni šoli razložili to precej nerazumljivo zbirko besed. Nisem pričakoval, da bo pri filozofih šlo zlahka. Še manj pa sem pričakoval, da nihče ne bo imel pojma, niti najmanjše slutnje, od kod prihaja ta verz. A je bilo res tako. Nikjer ni bilo ne Prešerna in še manj Krsta pri Savici.
Ko sem se vrnil nazaj k prelomnim zgodovinskim dogodkom, ki jih ni bilo v spominu nikogar od mladih poslušalcev, se je skorajda sočutno in nekoliko plašno oglasila mlada študentka. »Veste, profesor, morda so se to učili le tisti, ki so vzeli zgodovino za maturo. Mi nismo prišli tako daleč.« Te žalostne besede so se mi potrdile v še nekaj skupinah podobno mladih in šolanih ljudeh. Med stotimi tako nihče ni slišal za Simona Wiesenthala.
Potem sem se zamislil o tem, kako me doživljajo študenti, ko jih poskušam voditi po neznanih krajih. Z ilustracijami, zlasti filmskimi, ki jih ponujam, me najbrž umeščajo nekam v obdobje kmalu po nemem filmu. Potem sem pomislil, kako mnogim politikom pripisujem, da se je zanje zgodovina začela 1991. leta. Če zanje to še drži, pa gotovo ne za mladino. Zanje se zgodovina še ni začela. Se je pa končala nekje ob začetku druge svetovne vojne.
Blizu je maj, v katerem praznujemo tudi svobodo. Dobro bi bilo, če bi mladi rod vedel (odgovornost za to je predvsem na nekoliko starejši generaciji), kdo je koga osvobodil in česa. Navsezadnje se prav na neznanju množic tako zlahka in pogosto kujejo politični dobički. Vsi radikalno tiranski režimi prepovedujejo izobraževanje ali pa ga strogo nadzirajo. In če smo pred časom v intervjuju, ki ga je s četniškim vojvodo imel Lado Ambrožič, slišali, da so Nemce ob koncu vojne na sremski fronti pregnali edinole četniki, bi bilo dobro, če bi z nekaj zgodovinske izobrazbe mladi lahko ločili prave osvoboditelje od izdajalcev. Je namreč resna nevarnost, da s poveličevanjem izdajalcev počasi sprejemamo tudi njihove vrednote.
