Sledil je stanfordski zaporniški eksperiment, kjer so izbrali nekaj deset študentov prostovoljcev in jih skrbno testirali, da ne bi vmes prišel kakšen poudarjeno agresiven. Z žrebom so jih razdelili na paznike in obsojence. V provizoričnem zaporu, narejenem v prostorih fakultete v Stanfordu, se je eksperiment začel in prekinil dosti prej, kot je bilo zamišljeno. Vsi sodelujoči, s psihologom Zimbardom, ki je bil vodja eksperimenta, so se ujeli v past. Virtualni svet se je čez noč spremenil v realnega. Za nekatere dobesedno čez noč, ko so prvega »obsojenca« zaradi resnih psihičnih motenj nemudoma izpustili. Tisti del »paznikov«, ki so se začeli izživljati nad »obsojenimi«, je bil odpornejši in je zdržal še nekaj dni, dokler se ni povsem odpeljalo Zimbardu, ki je postal, vsaj subjektivno, resnični šef zapora in je na pomoč poklical pravo policijo, ko je slišal za domnevne priprave na beg »obsojencev«.

Malo manj znan je eksperiment po imenu Val ali Tretji val s konca šestdesetih let. Trajal je podobno dolgo kot poznejši zaporniški in prav tako je bil prekinjen, ko so stvari začele postajati grozljive, a je vsaj vodja ohranil razum in jasno sliko. Koncu tega dogajanja, ki je trajalo le pet dni, je sledilo desetletje molka o vsem skupaj. Morda tudi zaradi skrajnega nelagodja ob misli in spominu na razvoj odnosov v skupini in slutnjo pandemije, katere začetki so se že pokazali.

Gimnazijski učitelj zgodovine je dijakom hotel prikazati, kakšni mehanizmi so pripeljali naciste na oblast. Gre za moč, ki temelji na disciplini, skupnosti, ponosu in akciji. Prvega dne je v razred vpeljal določene oblike vedenja, ki so jih morali vsi spoštovati (kratko in jasno odgovarjanje, vojaško vstajanje pri odgovoru, ustrezno naslavljanje učitelja). Še pred tem jih je učil, kako pravilno sedeti, kar so ponavljali z vojaško disciplino. Drugega dne je vpeljal pozdrav, ki je bil značilen samo za razredno skupnost. Dijakom je odredil, da se med seboj tako pozdravljajo tudi zunaj razreda. Zanimanje za to skupino je začelo naraščati, kdor se je priključil, je dobil izkaznico in ob koncu tretjega dne je število članov z začetnih 30 zraslo že na 200. Vsi so se odlikovali po izjemni disciplini, visoki motivaciji in uspešnem delu. Pri tem so preprečevali nečlanom, da bi se udeleževali predavanj pri tem predmetu, in začeli so ustrahovati ter ovajati tiste člane, ki se niso dosledno držali pravil. Eksperiment se je končal petega dne s prikazom pretresljive podobnosti dijaške skupnosti z nacističnim gibanjem in trenutkom streznitve vseh mladih, ki jih je v le nekaj dneh potegnilo v nekaj, o čemer so še dolga leta molčali.

Val ali Tretji val je dal zlasti manj sposobnim dijakom občutek vrednosti in moči. Če si ugleda niso mogli pridobiti z intelektualno prodornostjo, so si ga s slepim izpolnjevanjem ukazov in razmeroma preprostih nalog. Vsi pa so se zavedli neverjetne moči, ko se je članstvo v dveh dneh skoraj podeseterilo.

Morda ni naključje, da so prav Nemci posneli filma (ne posebno dobra v primerjavi z izvirnim dogajanjem) po Zimbardovem eksperimentu (Das Experiment, 2001) in po Valu (Die Welle, 2008).

Vse to bi morali imeti pred očmi, če se zagledamo denimo v protestnike, sovražne do beguncev. Da se morda izognejo primerjavi z nacisti, dvigujejo v prav tak pozdrav obe roki. Fotografije protestov v Kotnikovi so več kot zgovorne. Disciplina zbiranja in korakanja je prav tako prepoznavna.

Nič drugače ni z domoljubno gardo. Disciplina (partijska – vidimo, kako se znebijo premalo gorečih članov, ne glede na pretekle zasluge), postrojenje, idejna enotnost, uniforma in vodja. Preslikava nekdanje partijske discipline. Ni prostora za đilase, kavčiče in nekakšne liberalce ali humanizem.

Kaj storiti? Na vsakih deset izbruhov sovražnosti je potrebnih dvajset dobrih del in medijska podpora zanje. Pisanje proti vsem oblikam sovraštva je potrebno, a premalo. Sovraštvo je treba dobesedno utopiti v dobrih delih. Sliši se zelo misijonarsko in utopično, ker imamo le enega Pedra Opeko, pa še ta je polno zaposlen. A naj končam z razveseljivo in svežo novico. Več deset slovenskih rejniških družin je pripravljenih sprejeti begunske otroke. Programi dodatnega informiranja in usposabljanja že potekajo.