Najprej, zdaj matematično ne more več do večine delegatov za osvojitev predsedniške nominacije, kar vztrajanju v tekmi jemlje kredibilnost. Samo po sebi to ne pomeni, da mora odstopiti, saj v tekmi ostaja tudi Kasich, ki zaostaja še precej bolj. Vendar se je Cruzov newyorški poraz ujel še z nečim. V stališčih nekaterih republikancev je v zadnjem času opaziti drobne, a pomenljive premike, saj so stisnjenih zob začeli dopuščati možnost, da bo predsedniški kandidat stranke res Trump. Ko v stranki tehtajo med to možnostjo, ki se zdi realna, in med kaotično, morda nasilno julijsko konvencijo v Clevelandu, ki bi morda peljala celo v razkol, je prvi scenarij manj boleč. Da bi ga bili pripravljeni sprejeti, pa mora Trump vendarle umiriti retoriko. In ne naključno se znaki v to smer kažejo prav zdaj. Trump je v zadnjih tednih najel nekaj izkušenih volilnih strategov, ki naj bi bili protiutež kontroverznemu šefu kampanje Coreyju Lewandowskemu. Po zmagi v New Yorku je imel zanj presenetljivo umirjen govor (z izjemo kritike volilnega procesa), končal pa ga je s sporočilom: dve uri bomo proslavljali, potem pa spet začnemo delati! Takšna sporočila v tej fazi kampanje niso naključna, so posledica podrobnih analiz tega, kaj si določen segment javnosti želi slišati. Trump zato tudi obljublja, da se bo obnašal bolj »predsedniško«, pri čemer pa bo moral loviti ravnotežje med dosedanjo brutalno odkritostjo, ki so jo njegovi privrženci sprejeli kot vrlino, in politično korektnostjo.
Na tej poti umirjene, predsedniške podobe Trumpu stoji na poti en človek. To je Trump sam. Da ima politični instinkt, ni mogoče zanikati. Vendar je v skladu s svojo poslovno filozofijo, da je na vsak napad treba odgovoriti s še hujšim napadom, doslej redno prestopal mero sprejemljivega za »netrumpovski« del volilnega telesa. Pred kamerami je razkrival Trumpa, ki hodi po robu ekscesa in ga impulzivno prestopa tudi z osebnimi žalitvami. Ali bo tega Trumpa umiril oziroma sploh znal umiriti in v ovčji koži ohraniti apel za obstoječo bazo privržencev, je vprašanje vsaj za prihodnje tedne. Zadnji nastopi pa nakazujejo, da to poskuša. In to je tisto, kar lahko Cruza zares skrbi, kajti teksaški senator je za republikansko elito sprejemljiv le zato, ker se ji je doslej zdel nekoliko manj slaba izbira od neukrotljivega in ekscesnega magnata.
