Ob manjših nihajih v dialoški preži in tonski izbrušenosti (pihala) je bila očitna težnja h kristalizaciji muzikalnega predajanja, vendar tudi nekaj izvajalskega napora – povečana občutljivost orkestra ni postala samoumevna. Smirnova je s svojim ustvarjalnim čudenjem tako zavzeto poudarjala podrobnosti in zasuke v Mozartovi igrivo-globoki retoriki, da se ji je nekoliko izmikal dih glasbe, njen neustavljivi, četudi večkrat zelo resno zastrti nasmeh. Skrbna, marsikdaj prikupna izvedba bi se lahko še precej bolj razživela v značajsko-barvnem prehajanju med svetlo in žalobno harmonsko kontekstualizacijo motivike oziroma med variacijskimi »upodobitvami« (zadnji stavek). Uvodoma je Smirnova nastopila v skladbi Wolfganga Rihma Sotto voce, nič kaj vznemirljivo zmontirani študiji zvočne pritajenosti.
Pianistka je obogatila večer, dirigent pa je že kar premaknil meje radijskih simfonikov. Fabrice Bollon je presenečenje, vsaj zame. Med njegovimi referencami navaja koncertni list izvedbe Wagnerja. A francoski umetnik obvladuje z veliko in natanko nadzorovano energijo tudi organizem wagnerjevskega odvoda izpod peresa Césarja Francka, ki premaguje dolge kromatične nerazrešenosti in parsifalovsko slovesni ton z arhaiziranimi, kleno vrstečimi se tematskimi linijami. Bollon je podajal Simfonijo v d-molu v siloviti dialektiki med napetim zadrževanjem in izbruhi plameneče zvočne živosti. Nad orkestrom je imel prav neverjetno moč. Simfoniki so se odzivali z dinamično razslojenostjo skupne igre (ob posamičnih trobilnih prebojih ravnotežja), z osmišljenimi kontrapunkti, globino in širino zvočnih potez, s posluhom za posebne detajle (»brenkalni« akordi drugega stavka, koralna vznesenost). Vsekakor gre z dirigentom ohraniti stik.
Cankarjev dom popestri vsako sezono z vabili izbranim domačim solistom. Priložnost je dobil Žiga Brank, čigar recital je naklonjeno spremljalo lepo število poslušalcev, tudi umetnikovih poklicnih kolegov. Brank je glasbenik ravnotežja in zbranosti. Ti lastnosti sta navsezadnje pogoj za samostojno izvajalsko izpoved, ki postaja prepoznavna sled na njegovi poti, snemalni in odrski. Ob tem violinist rad usmerja sporede k virtuoznosti, tokratna končnica (Ernst) je bila že kar sprevod umetnij.
Izbor Paganinijevih Capricciev pa je izvajalec odtegoval paradnemu učinku in katalogizacijo prijemov izrecno povezoval z »razpoloženjskimi« ozračji skladb (tonalitet). Tudi umetnikov Ysaÿe (tokrat Četrta sonata) je ponujal barvit, vendar ne nastopaško odmerjen razpon violinistično možnega in obvladanega. V izhodišču pa je bil večer oplojen iz esence. Bach ne pozna ločnice med glasbeno-izvajalskimi sredstvi in smislom. Partita št. 2 se je odpirala iz violinistove čistine, zarisovanja glasovnih slojev, odlične (proti)igre registrov, čuta za ples; obenem je izvedba ostajala (za Branka) značilno umirjena. Talent in trud sta bila vložena v vse igrano, Bach pa ju je bil najbolj vreden.
