To je bilo davno, pred 40 ali celo 50 leti. Tudi Bojana Adamiča se spomnim, da je bil na koncertu, pozneje je z velikim orkestrom tudi priredil moje pesmi.
S katerim glasbenikom iz Slovenije ste še sodelovali v preteklosti?Sodelovala sem s Perom Dimitrijevićem, ki je sicer iz Surdulice, že dolga leta pa živi v Ljubljani. Pred nekaj dnevi je bil pri meni v Skopju. Ne spomnim se imena, vendar sem sodelovala še z nekim pihalnim orkestrom, ki je nastopal v Münchnu.
Ste tudi vi snemali za ZKP RTV, kjer je svoje plošče izdajal Šaban Bajramović?Ne, nikdar. V glavnem sem snemala za Jugoton. Za Jugoton logično zato, ker so bili prva založba pri nas. Prvi so delali plošče in kompletna jugoslovanska estrada je bila dejansko pri njih. V Ljubljani sem nastopila že v Cankarjevem domu, še prej sem veliko nastopala v Domu JLA.
Ki je, če družno spomniva bralstvo, stal nasproti ljubljanske železniške postaje in je imel v notranjosti vrt z avditorijem?Da, spominjam se ga.
Vendar so bili tisto razmeroma zaprti koncerti pretežno za vojsko oziroma oficirje in kakšnega stranskega prišleka. Rekel bi, da se je slovensko občinstvo z romsko glasbo začelo bolje spoznavati šele konec osemdesetih.Ni bilo povsem tako. V domu JLA sta bila praviloma dva koncerta. Ob 17. uri je bil koncert za vojake, ob 19. uri pa za civilne državljane. Poleg tega ima slovenska televizija moje posnetke, ko sem imela vsega 13 let.
Ste prepričani, da so jih ohranili?Prepričana sem, ker se spomnim, da so jih ob neki obletnici televizije dali v program. Tisto oddajo je režiral slavni Anton Marti.
Omenili ste svoje otroštvo. V vseh biografijah je poudarjeno, da ste bili uporno in svojeglavo dekle.Bila sem otrok, ki je hotel ustvariti svoje ime pri enajstih letih. In sem si ga tudi ustvarila. Pri enajstih letih sem bila popularna od Gevgelije do Triglava s pesmijo Čaje Šukarije, ki sem jo pri devetih letih napisala sama. Melodija in besedilo sta moja.
Tekst menda govori o dekletu, ki pleše pred fantom, ki je v njo zagledan, njej pa ni mar zanj. Gre za to?On je ne zanima, kljubuje mu.
Ste bili uporniški?Da, zelo. Bila sem svojeglava. Hotela sem, da je po moje. Ko mi niso dovolili, da pojem, sem staršem zagrozila, da se bom ubila in bom to tudi napisala v poslovilnem pismu.
Ste se tudi oblačili drugače?Oblačila sem se kot vsi otroci, ki smo odraščali v središču Skopja. V naselju Topana, kjer je tako tedaj kot danes živelo veliko Romov. Šutka je nastala šele leta 1963. Obenem sem bila vedno realna. Še danes. Kljub temu da sem umetnica. Po mami in dedu, ki je bil rojen v Tirani, sem katoliška Rominja, moja babica Esma, po kateri sem dobila ime, je rojena v Iraku in je bila Judinja, medtem ko je bila moja mama rojena kot muslimanska Rominja. Moj mož Stevo Teodosievski je bil pravoslavni Makedonec.
Kompletna dandanašnja problematika v eni osebi?!Ha, da. Praznovali smo vse praznike.
Kakšno je vaše osnovno razmišljanje o migrantski krizi, s katero se sooča tudi Makedonija?To, da dandanes, v časih, ko nam vlada elektronika in ko nasploh vladajo mnoge lepe stvari, nekje divja vojna, da padajo bombe in da ljudje bežijo, je za mene nerazumljivo. Nesprejemljivo. Ne moreš odvzeti življenja nekomu, ki mu ga nisi dal. Če bi lahko, bi ustavila vse ure sveta, da se ustavi vojna.
Pa vendar se dogaja.Ne sme se dogajati! Tega ne morem sprejeti. Sama gledam svet rožnato. Skozi lepe barve. Politiki, znanstveniki in drugi bi se morali truditi, da se zadeve izboljšajo. Da se iznajdejo zdravila, ki nam manjkajo. Da se podaljša življenje. A v zadnjem času človeški rod ni zdrav. Tudi zaradi bomb, ki padajo. Veste, kako blizu se te stvari dejansko dogajajo? Po zračni liniji zelo blizu. Vem, ker sem šla nekoč z avtom v Indijo, zato vem, kako blizu je Indija po zraku.
Koliko ste potovali z avtom do Indije?Devet dni.
Ste ponovili pot?Šli smo tudi do Irana. Trikrat.
Zakaj z avtom?Imeli smo dober avto in potovalo se nam je. Bilo je leta 1976. Šli smo na festival v Indijo, kjer je sodelovalo 23 držav, šlo je pa za to, da se izkaže, kdo poje pravo romsko glasbo. Zmagala sem jaz in proglasili so me za kraljico romske glasbe. Potem ni bilo več podobnega festivala.
Romski narod izhaja iz Indije. Vas je stik s pradomovino vendarle kakor koli presenetil?Tedaj ne, ker sem že leta 1969 nastopila v Bombaju, kjer se je gradilo vojno pristanišče, Indijci pa so oddajali tender za gradnjo. V konkurenci so bili še Američani, Italijani in Angleži. Nastopila sem kot del jugoslovanske ekonomske delegacije. Tam sem spoznala indijskega admirala, ki je govoril enak jezik, kakršnega sem govorila sama.
To vas je vseeno presenetilo?Da. Jezik, kakršnega govorim jaz, v Indiji govori približno 23 milijonov ljudi.
Kako različen po dialektih je lahko romski jezik?Osemdeset odstotkov Romov po svetu razume drug drugega. Razlike v dialektih so malenkostne. Prvi romski slovar je bil izdan v Makedoniji, podobno kot sem jaz prva romska pevka, katere pesem je bila na radiu predvajana v romščini. Leta 1956. Makedonija je dala Romom veliko. To je treba priznati.
Ste tudi politično angažirani – v VMRO, stranki, ki velja za makedonsko nacionalistično stranko. Kar je paradoksalno.Ne pripadam samo Romom. Pripadam vsemu svetu in tako se počutim. V VMRO so pripadniki vseh nacij, ki živijo v Makedoniji.
Šef VMRO Nikola Gruevski je zaslovel s postavitvijo gigantskih spomenikov v Skopju. Kakšno je vaše mnenje o njih?Moram vam iskreno povedati, da se v času Jugoslavije v Makedoniji ni veliko gradilo...
... kaj pa potres?Po potresu je v Makedoniji gradil ves svet, sicer pa se je v Makedonijo malo vlagalo. VMRO je gradil. In tudi zaposloval. Odprl je Makedonijo. Ne gre samo za spomenike. Odkar je prišel Grujo, se premika na boljše. Tudi za Rome.
Posplošena predstava o Romih je, da gre predvsem za dobre glasbenike.Kar je napačno. V Makedoniji imamo vse profile ljudi, ki so Romi. Doktorje, ministre. Imamo dve TV-postaji, radijske postaje.
Pred tremi leti sem bil v Šutki in tam med drugim govoril z gospo, ki je pri 35 letih že babica. Vsi smo bili navdušeni nad njeno čudovito malo vnukinjo, pri čemer je gospo v nekem trenutku zaneslo, da je pomrmrala, češ da to ne pomeni nič drugega, kot da bo tudi njena hči šla po njeni poti. Da bo torej pri 35 letih že babica. Kako nezlomljiva tradicija so zgodnja materinstva pri romskih ženskah?Dekleta se ne poročajo več tako zgodaj. Spremembe so se že zgodile. Dekleta hočejo dokončati vsaj srednjo šolo. Tudi sama sem se poročila pri 23 letih.
