Minuli teden je bil v Veroni eden največjih svetovnih vinskih sejmov Vinitaly. Na njem je skoraj več pozornosti kot vino dobil italijanski premier Matteo Renzi, ki je izjavil, da so italijanska vina boljša od francoskih. Francoski mediji so ob tem nemudoma dodali opazko, da ni znano, koliko chiantija je spil Renzi, preden je izrekel to (za Francoze) očitno neumnost.
Nekaj podobnega je italijanski premier sicer izrekel tudi med zadnjim srečanjem s francoskih predsednikom Francoisom Hollandom, na kar mu je Francoz odgovoril: »Da, toda naša so dražja.« Seveda je vprašanje okusa, katera vina so boljša. Sploh pa ni mogoče posploševati nacionalne vinske bere, saj so v vsaki tako vrhunska vina kot tudi taka, ki povzročajo glavobol. Podatki kažejo, da je na seznamu 300 najboljši vin Roberta Parkerja našli 204 francoska vina in le nekaj italijanskih. Toda Parker je znan ljubitelj bordojskih vin.
Res je, da trenutno Italija proda več vina kot Francija. Tudi zato, ker je lani Italija pridelala več vina kot Francija, 48,8 milijona hektolitrov, kar je 13 odstotkov več kot leta 2014. Italijanski izvoz vina je bil lani vreden 9,7 milijarde evrov, kar je deset odstotkov več kot pred dvema letoma. Tako se je na vinskem sejmu vsaj hvalil italijanski premier. Res je tudi, da je v zadnjih letih prosecco postal eno izmed najbolj priljubljenih penečih vin na svetu in je po prodaji prehitel šampanjec. Toda to, da je Italija prehitela Francijo pri pridelavi in izvozu vina, še ne pomeni, da je italijansko vino boljše.
Francoski in italijanski boj za Kitajce
Italija ima pred Francozi še eno prednost, in sicer to, da imajo v sodih spravljeno kopico avtohtonih in svetu manj znanih sort vina, ki jih sedaj, ko so svetovni vinoljubci lačni eksotike, lahko nalijejo v kozarec ter prodajo kot izjemno. Kar pa se tiče posla, je njihov as v rokavu še kitajski trg, ki so ga Francozi že zavzeli, predvsem na račun snobizma novih kitajskih bogatašev, ki se šele spoznavajo z vinsko kulturo in pač še vedno cenijo le bordojce. Toda v Verono je prišel Jack Ma, lastnik Alibabe, z namenom, da bi Kitajcem približal italijanska vina. Kot je dejal v Veroni, so v minulih tednih prodali 25 milijonov litrov vina, a od tega le šest odstotkov italijanskega, kar 55 odstotkov pa francoskega. Mimogrede: Alibaba bo 9. septembra priredil kitajski vinski dan in glede na njihove podobne akcije – recimo dan samskih – bo to še en dan prodajnih rekordov, tokrat pač vina.
Italijani so v vsakem primeru očitno res na vinskih krilih. Nedavno je celo padel predlog italijanske leve zelene in svobodne stranke, da bi v šolah učence med šestim in trinajstim letom enkrat na teden poučevali o vinogradništvu in vinu. S tem naj bi jih naučili, kako postati odgovorni pivci vrhunskih italijanskih vin.
Vrnimo se nazaj k sporu o kakovosti francoskih in italijanskih vin. Francozi so Italijanom žalitev za vino vrnili z receptom za testenine carbonara, narejene v eni sami posodi. Posnetek, ki si ga je ogledalo 1,3 milijona ljudi, je razburil na tisoče Italijanov, ki so prepričani, da je francoski recept za njihovo svetinjo med jedmi naravnost ostuden. Ne le da so testenine skuhali v isti vodi, v kateri so kuhali slanino, v omako carbonara so dodali čebulo, jajce pa so kar surovo polili po testeninah. Ogorčeni Italijani so zahtevali, naj njihov premier posreduje v tej očitni aferi Carbonaragate. In pred tem še spije malce chiantija.
