Razlika je slogovna. Gre za toplejše in hladnejše podnebje. Evropa je razdeljena v tri območja A, B in C. A je najhladnejše, tja med drugim spadata Šampanja in del Nemčije, C pa je najtoplejše. Primorska spada v območje C, Štajerska pa v B, kar pomeni, da imajo štajerska vina načeloma višjo stopnjo kisline, nižjo stopnjo alkohola, tradicionalno kanček več sladkorja in so bolj aromatična. Pozna se tudi v izboru trt, saj je tam več »hladnokrvnih« sort, za razliko od primorskih, ki si lahko privoščijo tudi kakšno toplokrvno trto, kot sta recimo merlot ali malvazija, kar pomeni, da je na Štajerskem tudi več belih trt. Štajerska je zelo podobna Alzaciji, ki velja za belo pokrajino, čeprav imajo tudi modri pinot.
Kakšno je razmerje med belimi in rdečimi trtami?Na Štajerskem je bilo pred nekaj leti razmerje 97 odstotkov proti trem odstotkom v korist belih. Na Primorskem je to razmerje 60 proti 40 za bele trte. Na Štajerskem se je v zadnjih letih začelo saditi več rdečih trt, tudi ker so ugotovili, da jim na domačem pragu ni treba piti primorskih rdečih vin. Vsak vinorodni okoliš v Sloveniji ima zapisane priporočene in dovoljene sorte. Rdeče sorte so na Štajerskem že dolgo med dovoljenimi, a je bil fokus na belih sortah. V Dravski banovini so bili določeni prvi vinorodni okoliši in sorte trt že leta 1905, priporočene so bile samo bele sorte. Že leta 1935 pa so bile v štajerskih vinorodnih okoliših Dravske banovine priporočene sorte modra frankinja, modri pinot in vranek. Rdeče sorte so torej bile prisotne, ampak nikoli niso imele prevladujoče vloge. Štajerska je bila takrat bistveno naprednejša od Primorske. V Brdih so mednarodne sorte, kot sta cabernet sauvignon in merlot, začeli saditi v petdesetih letih, Štajerska pa je mednarodne sorte, kot so renski rizling, sivi pinot in modri pinot, dobila leta 1822, ko je nadvojvoda Janez naredil vzorčni nasad v Meranovem pri Mariboru.
Štajerska vina so konec 80. in v začetku 90. let veljala za slabša od primorskih. Pred tem je veljalo nasprotno. Na Primorskem sta se zamenjali generaciji in začeli so pridelovati boljša vina.Drži. No, tudi na Štajerskem je bil Čurin po statusu povsem ob boku Movii in je imel že takrat vina svetovnega formata, ni pa imel mednarodnega dometa, slovesa kot nekateri Primorci. Da, Štajerska je bila dolgo vodilna na področju vinarstva v Sloveniji, potem pa jo je konec osemdesetih let Primorska nedvomno prehitela. Štajerci so dolgo verjeli, da gre le za problem slovesa, a ni bilo le to. Nova generacija štajerskih vinarjev je nato malce pred prelomom tisočletja začela stvari spravljati v ravnotežje. Zdaj je stanje sicer boljše, a Štajerska v Ljubljani še vedno nima slovesa, kot bi ga lahko imela, čeprav ima kar nekaj blagovnih znamk, ki so v trendu tako s ceno kot kakovostjo.
A razlika v kakovosti ni velika.Da in ne. Zasebni vinarji s Primorskega še vedno dosegajo višje povprečne cene. Upam pa si trditi, da boste na Štajerskem za isti denar našli boljšo kakovost kot na Primorskem. To je gotovo konkurenčna prednost Štajercev. Leta 2008 je bila kriza in ker Štajerci nikoli niso tako pretiravali s cenami kot Primorci, so jih začeli dohajati po tržnem deležu in slovesu. Marsikdo še danes reče, da bi Štajerska takrat lahko ponovno ujela Primorce, ampak tega ni najbolje unovčila. Na Štajerskem in po vsej Sloveniji je bila ena ključnih zgodb prihod Angele Muir, ki je leta 2000 tri velike kleti pomagala postaviti na svetovni zemljevid. Ormoško klet, Ptujsko klet in Goriška brda. Ona je takrat enologe, ki so delali tam – Danila Šnajderja, ki zdaj dela v Verusu, Bojana Kobala, ki je takrat delal v Ptujski kleti, in Darinka Ribolico iz Goriških brd – pod mentorstvom naučila pridelati vina, ki so postala zanimiva za svetovni trg. Pri vseh drugih velikih kleteh, kjer je ni bilo, se še vedno opazi, da so korak zadaj z mednarodno sprejemljivostjo vin. Dovolj je, da pogledamo izvozne številke. Drugi pozitivni moment na Štajerskem je bil nastanek kleti Dveri Pax, ki je leta 2004, takoj na začetku, hrabro cenovno umestila na trg svoja vina in jih spravila v trend. Mimogrede, Dveri Pax so še vedno ena redkih kleti na Štajerskem, ki pridelujejo vina, zorjena v lesenih sodih. Vina, ki sodijo v nekoliko višji cenovni razred. Nekaj jih sicer je, a takih vin je še vedno premalo. Štajerska to kategorijo gotovo zmore. Potem je leta 2007 prišel Verus, ki je v prvem letu osvojil London in se vpisal na zemljevid večine najboljših slovenskih restavracij…
Kaj pa Meranovo? Če primerjamo njihov sauvignon iz 80. let in sauvignon zdaj, so tiste serije veliko slajše.Sladkor sam po sebi ne določa kakovosti, določa slog. Če pogledamo malo po zgodovini, je bil tudi šampanjec roederer, ki so ga pili na ruskem dvoru, v tistih časih sladko vino, zdaj pa je bistveno manj. To je stvar zgodovinskih trenutkov. Tudi zdaj ne vemo, kaj bo čez 50 ali sto let. Pionir suhih vin na Štajerskem je bil Kupljen in le malo Slovencev je takrat razumelo njegova vina. V devetdesetih letih so to pot ubrali tudi Valdhuber, Kranjc in Gaube, Protner, Šerbinek, Steyer in nato še Kogl...
Vinsko zgodbo v Sloveniji so nekdaj vodile velike vinske kleti, kot sta ormoška in ljutomerska, ki pa jih zdaj tudi ni več v takšni obliki. So pa imele tudi dobra vina.Res je in od njih smo se tudi učili. Ormoška klet je veljala za najboljšo v nekdanji skupni državi in je pridelala kopico odličnih vin. Ko zdaj pogledaš v arhiv, se lahko samo prikloniš. Nekaj teh vin lahko ponudiš na kateri koli mizi po svetu. Te velike kleti seveda še obstajajo, tu in tam se je spremenilo zgolj lastništvo, ne gre več za zadruge, kakšna pa je celo prenehala delovati. Vladimir Puklavec, lastnik P & F Jeruzalem, ima še vedno rumene etikete in iste blagovne znamke, vsaj na slovenskem trgu. Za izvoz pa je vse postavljeno na novo. Podobno velja za Gornjo Radgono, Ptujsko klet... Obstaja kontinuiteta.
Kakšen vpliv imajo te velike kleti na manjše vinarje?Večina privatnikov je prej prodajala grozdje zadrugi, torej večjim kletem. Tudi v naši družini smo del grozdja prodajali zadrugi, zdaj pa brat vse pridela zase. To je podobna zgodba kot pri Marjanu Simčiču ali Movii in vseh drugih zasebnikih. Malce drugačna zgodba so recimo Dveri Pax in Verus, ki so nastali na novo.
Česa se še vedno spije največ?Poleg refoška se v Sloveniji še vedno spije največ štajerskih belih vin. Jeruzalemčan, haložan in janževec so še vedno najbolj prodajana vina. Je pa res, da se o tem ne piše veliko, ker gre za vstopni razred vin. A tudi to je (zelo pomemben) del vinske zgodbe, le blišča je manj.
Dveri Pax nikoli niso šle v to smer cenovno ugodnih vin.Najcenejša buteljka, janez, stane 5,5 evra v maloprodaji. Litrskih steklenic nimamo. Liter haložana, jeruzalemčana na primer stane tri evre. Ampak mi naredimo le okoli 300.000 litrov vina na leto in imamo le 70 hektarjev vinogradov. To je umeščanje na trg, o katerem sem prej govoril.
Kako gledate na prihodnost štajerskih vin?Še vedno manjka tega, da bi se vinarji kapitalsko krepili, da si lahko prizadevajo za močnejše blagovne znamke. Štajerska paradna vina so in bodo še naprej sauvignon, sivi pinot, renski rizling, šipon pa odpira vrata po svetu vinarjem iz Jeruzalema. Imamo nekaj resnih igralcev, ki lahko nastopajo na mednarodnih trgih, vendar bi jih potrebovali še, potem bi bila regija še večji magnet. Doma in po svetu.
