Novica je postala dobra šala v trenutku, ko je ideja dobila svoje obraze: Mitjo Čandra, eno prvih imen, odgovornih za klavrn razvojni izkoristek mariborske prestolnice kulture pred štirimi leti, in ob njegovem boku na fotografiji lendavskega župana, ki kar ne more skriti, da ga je kulturnik povsem premamil s svojimi floskulami o kulturnem in razvojnem preporodu občine in regije.
Seveda programski direktor mariborske zgodbe Mitja Čander ni neumen in se ne bo ponovno postavil na čelo tega megalomanskega projekta, za katerega se je že v Mariboru pokazalo, da njega in njegovo ekipo presega. Konec koncev je do leta 2025 še dolga pot in rezultati kandidature, kakršna je morebitna lendavska, so zanesljivo obsojeni na neuspeh. Mitja Čander zelo dobro ve, v čem je bil v mariborski zgodbi dejansko dober – v govorjenju o trajnih, multiplikativnih in eksplozivnih učinkih kulture. Ve tudi, da so tri leta pred začetkom izbirnih procedur idealen čas, da k zgodbi pristavi svoj lonček. To je namreč čas, idealen za presežek besed nad dejanji in za slikanje lepe prihodnosti, za katero bodo na koncu odgovornost prevzemali krizni menedžerji, kakršen je bil sam v mariborski zgodbi. Zato Mitja Čander tokrat ve bolje. V lendavski zgodbi skuša samo čim uspešneje prodati svoje izkušnje in know-how, in sicer v obliki nezavezujočih visokoletečih besed, katerih mojster je, namesto obljub, ki bi jih bilo treba dejansko izpolniti.
Za vse ostale, torej za tiste, ki za svoje svetovalne usluge ne bodo mogli izstaviti računa, pa megalomanija kulturnikov še malo ni nedolžna zabava. Za Lendavčane denimo, ki si zaslužijo odgovorno lokalno politiko, ki se bo znala upreti populizmom in z javnimi sredstvi ravnati razvojno, a hkrati realistično in odgovorno. Z izjemo tistih domačinov in prišlekov, ki že od petka odpirajo d.o.o.-je in s.p.-je z namenom, da dodajo svoj košček prihodnjim kulturnim implozijam.
