Slovenska vlada je z znižanjem javnofinančnega primanjkljaja na 836 milijonov evrov oziroma 2,2 odstotka bruto domačega proizvoda (BDP) ostala krepko znotraj mej, ki jih postavlja Bruselj, in s tem dosegla pomemben mejnik – po letu 2009 in več letih proračunskih težav bo lahko končno izstopila iz postopka presežnega primanjkljaja. Toda triumf finančnega ministra Dušana Mramorja, ki želi do leta 2020 izravnati proračun, v letošnjih pogajanjih s sindikati dobiva grenak priokus.
Sindikati jezni na pozabljivo vlado
Vlada, ki je včeraj sprejela nov reformni program za leti 2016 in 2017, bo imela v dveletnem obdobju več prioritet. Prva med njimi je zagotovo nadaljevanje trenda rasti gospodarstva, kar želi doseči z okrepitvijo produktivnosti, spodbujanjem vlaganj zasebnega sektorja, zimzeleno obljubo odprave administrativnih ovir, nadaljnjim prestrukturiranjem podjetij in tudi s spodbujanjem zasebne potrošnje. Zlasti slednja je tesno povezana z drugo veliko prioriteto, in sicer vzdržnostjo javnih financ, zaradi katere je Mramor še naprej v stalnem iskanju prihrankov.
Ena zadnjih njegovih idej je deindeksacija plač in pokojnin, ki pomeni počasnejšo rast prihodkov gospodinjstev od gospodarske rasti. Posledično bi ostalo v državni blagajni vsako leto nekaj dodatnih milijonov evrov, toda sindikati imajo drugačne načrte.
Načrte, ki jih je na neki način še lansko jesen delila tudi vlada. Minister za javno upravo Boris Koprivnikar je namreč lanskega novembra ob podpisu dogovora in spremljajočih dokumentov o rasti plač javnih uslužbencev dejal, da je »gospodarsko rast treba deliti z vsemi«. Danes vlada na pogajanja očitno gleda iz drugega zornega kota, kar gre v nos prvemu sindikalistu Branimirju Štruklju. Predsednik konfederacije sindikatov javnega sektorja je nedavno poudaril, da bo še veljavne varčevalne ukrepe, ki so bili vezani na krizo, odpravila med leti 2017 in 2019. Krize ni, toda vlada ne želi izpolniti obljub. »Odločitev, da dodatnega denarja ni, je tako pač skregana z obveznostmi vlade,« je poudaril Štrukelj in dodal: »Očitno bo treba vlado prisiliti v to, da bo spoštovala dogovor.« O taktiki nadaljnjih pogajanj in očitno tudi morebitni stavki bi se lahko sindikati pogovarjali že v ponedeljek, ko naj bi se sestali v večjem številu.
Razhajanja mnenj o plačah
Medtem ko Mramor prešteva evre na prihodkovni in odhodkovni strani že zaradi lanskega zvišanja plač, ki je bilo s 3,47 odstotka za slabih 30 milijonov evrov višje od ocene v proračunu, želijo sindikati izposlovati povišice še za prihodnja tri leta. Po njihovem predlogu bi morala masa plač v javnem sektorju v triletnem obdobju zrasti za dobrih 10,6 odstotka ali 463 milijonov evrov – z 4,42 na 4,88 milijarde evra.
Predlog je z vidika ministrstva za finance verjetno problematičen vsaj iz dveh razlogov. Prvič, ob položaju v globalni ekonomiji obstaja velika verjetnost, da bodo gospodarske rasti v prihodnje nižje od predvidevanih. In drugič, rast plač bi bila precej višja od napovedane rasti BDP, kar ne bi bilo v skladu z Mramorjevimi načrti o njeni deindeksaciji. Še posebno bode v oči zahtevano 248-milijonsko zvišanje plač v letu 2017, ki bi pomenilo kar 5,6-odstotno povečanje mase plač. Gospodarska rast leta 2017 naj bi bila 1,7-odstotna, kaže pomladanska napoved Urada za makroekonomske analize in razvoj. Vlada je pripravljena isto leto zvišati plače za nekaj več kot dva odstotka ali 110 milijonov evrov, v obdobju od leta 2016 do 2019 pa za 292 milijonov evrov, kar je 171 milijonov evrov pod pričakovanji sindikatov. Vladi se lahko torej zalomi že na začetku, še preden začne izvajati nov reformni program.
