Prenova 1,8 milijona kvadratnih metrov stavbnih površin javnega sektorja, ki jo je slovenska vlada do konca leta 2023 obljubila Bruslju, bo po vladnih ocenah stala skoraj pol milijarde evrov ali dobrih 60 milijonov letno. Država je zanjo pripravljena odšteti skupno 190 milijonov evrov, še 165 milijonov si obeta od Evropske unije, preostali denar pa želi izvabiti iz razvojne SID banke, Evropske investicijske banke in iz zasebnih podjetij prek tako imenovanega energetskega pogodbeništva. Gre za mehanizem, s katerim podjetja financirajo energetsko prenovo v zameno za dolgoročne pogodbe o dobavi energentov ali zagotavljanju drugih energetskih storitev.
Za zasebna podjetja je priložnost mamljiva, kapitala za investicije pa jim po njihovih lastnih zagotovilih ne manjka. A čeprav energetsko pogodbeništvo v Sloveniji živi že več kot desetletje, se javne ustanove zanj odločajo redko. Zgolj ožjemu javnemu sektorju zato vsako leto med prsti spolzi 15 milijonov evrov, ki bi jih s prenovo in posledično nižjimi stroški za energijo prihranili, ocenjuje direktor energetskih rešitev pri Petrolu Jože Torkar.
(Ne)usosobljeni javni naročniki
Razlog, da sodelovanje ne steče, je zahtevnost dogovorov, v katerih morajo javni in zasebni partnerji doreči vse, od modela sodelovanja do obsega ukrepov, vrednosti investicije in načrtovanih prihrankov. Petrol na primer ponuja predvsem dva modela pogodbeništva. Obema je skupno, da celotno investicijo financira podjetje, javna ustanova pa vložek Petrolu poplača najpozneje v roku 15 let. Po enem modelu to stori s prihranki, ki jih dosega na račun manjših stroškov za energijo po prenovi, po drugem modelu pa investicijo poplača prek nekoliko višjega računa (a še vedno nižjega kot pred sanacijo) za ogrevanje in hlajenje, ki ju seveda v pogodbenem obdobju zagotavlja Petrol.
V družbi na vprašanje, za koliko javnih in koliko zasebnih stavb skrbijo prek energetskega pogodbeništva ter koliko znaša skupna vrednost teh poslov, niso odgovorili. So pa pojasnili, da danes energetsko upravljajo 750.000 kvadratnih metrov ogrevalnih površin po Sloveniji. Torej že skoraj polovico površin, ki jih namerava v naslednjih osmih letih prenoviti država.
Združevanje zrnja in plev
Pri tem jo bo v veliki meri oviralo dejstvo, da vse javne stavbe niso privlačne za energetsko pogodbeništvo, saj prenova v nekaterih primerih prinaša prenizke prihranke energije oziroma so ukrepi – recimo zaradi zaščite kulturne dediščine – dragi. Rešitev je združevanje bolj in manj privlačnih stavb v enotne sklope na javnih razpisih. Toda povsem svež ljubljanski primer kaže, da niti ob takih ukrepih nekaterih stavb ne bo mogoče energetsko sanirati s pomočjo zasebnega denarja.
Pred kratkim zaključen mednarodni razpis za prenovo in upravljanje objektov v lasti ljubljanske občine niti po dvakratnem podaljšanju roka za prijavo ni pritegnil nobenega tujega investitorja, Istrabenz pa je oddal ponudbo le za sklop 28 od skupno 106 objektov, potrebnih prenove. Za vse štiri sklope objektov je pripravljen poskrbeti le Petrol, a je povsem mogoče, da bo ob pomanjkanju konkurence dosegel izključitev vsaj dela nezanimivih objektov iz pogodbe, če bo ta seveda sploh sklenjena.
Medtem je vlada v pravkar potrjenem nacionalnem reformnem programu znova poudarila, da je energetska prenova slovenskega stavbnega fonda ob zmanjševanju pritiskov na okolje pomembna tudi za pospešitev gospodarske rasti, ustvarjanje novih delovnih mest in zmanjšanje odvisnosti države od uvoza energentov. Zasebna podjetja upajo, da bo s podrobnejšimi smernicami za javne ustanove, ki jih je februarja pripravilo infrastrukturno ministrstvo, energetsko pogodbeništvo zdaj vendarle zaživelo.
