Mama je torej neskončno daleč od filma po definiciji zgodbe, pripovedovane v podobah. Če ta definicija ni ravno kakšen zakon, pa nedvomno predstavlja prevladujoči model filma. In Škafarjeva Mama s tem modelom noče imeti nič, tako kot Pavel ni hotel imeti nič z judovskim zakonom. Vseeno se film začne tako skrivnostno, kot da obeta napeto zgodbo. V mraku se še ne prav razločni postavi gibljeta proti samotni hiši v gozdu; vstopita, postavi sta ženski, to sta mama in hči. Mama (Nataša Tič Ralijan) odpelje hčerko (Vida Rucli) v sobo in zaklene vrata. V nekaj naslednjih prizorih vidimo mamo samo, enkrat v velikem planu obraza, ki skoraj spominja na Dreyerjevo Ivano Orleansko, zjutraj pri štedilniku, zunaj na travniku, kjer je videti, kot da spi in sanja o hčeri. Toda ta leži v postelji. Mama in hči nista nikoli skupaj, o njiju ničesar ne vemo in ne izvemo. Prej kot kakšna lika iz filmskopsihološke karakterologije sta samo neki živi bitji. Potem vidimo mamo na samostanskem dvorišču, kjer ji nekdo, morda pater, v italijanščini pripoveduje o prazniku cvetja in nekaj o majhnih korakih ter odločitvi, ki jo je treba sprejeti. Ta samostan je, kot se izkaže, prostor komune, kjer nekdo krtači osla, neka ženska sadi rože… Tej komuni se pridruži tudi hči. In to je vsa »zgodba«, ki jo lahko povem, če me kdo vpraša, za kaj v tem filmu gre.
V tem filmu je pač več neizrečenega kot izrečenega in celo več nevidnega kot vidnega. A če se držimo »pavlovske« metafore, je treba reči, da gre v Mami vendarle še za nekaj več kot za to minimalno zgodbo. In sicer za nič manj kot za »odrešenjski scenarij«. Na dogodkovni ali »dramski« ravni bi imel ta scenarij oporo v sami zgodbi, kolikor gre v njej za to, da poskuša mama hčeri pomagati, jo rešiti iz težave, stiske, v kateri se je znašla. Toda ta raven je minimalna, komaj navzoča. Bolj kot v kakšni drami smo tukaj v prostoru oziroma na lokacijah in v vznikanju njegovih podob, te pa so videti takšne, kot da bi hotele reči, da je rešitev nekje na samem, predvsem pa daleč od ponorelega sveta. A tudi to še ni pravi odrešenjski scenarij. Ta je res religiozen, toda na estetski način. Odrešenjski scenarij je film sam, kolikor pač gledalca preizkuša z vero v misterij svojih podob.
