Se lahko rešimo? Lahko.
Pri vojski je problem preprost. Treba je samo poiskati zgled s Slovenijo primerljive države, ki je v času najhujše stiske pod velikimi pritiski iz niča naredila učinkovito in zmagovito vojsko. Najbolj svež tak primer je vojska kalifata Abu Bakra Al Bagdadija.
Slovenska vojska je svoj pohod v svet začela kot brezhibna narodna vojska, ki je premagala desetkrat močnejšega sovražnika. Potem pa je enotni sistem oboroženih sil razbila na nepovezane posebne enote, predimenzionirala politični del poveljniškega kadra, privatizirala obrambo in se zanašala na pomoč tujih najemnikov iz ideološko sorodnih vojsk. Po besedah njenega vrhovnega poveljnika je končala kot v miru poražena vojska.
V podobni zadregi je bila vojska kalifata. Bataljoni tujih najemnikov, ki so bili spretni v samopromociji na družbenih omrežjih, so znotraj akcij Islamske države tekmovali s posebnimi bataljoni iz posamičnih mest in profesionalnimi oficirji vojske Sadama Huseina. Ni jih bilo mogoče ločiti od konkurenčnih terorističnih organizacij. Z razglasitvijo kalifata so tuje in domače enote združili v enotno vojsko pod poveljstvom vrhovnega divana Al Džunda, ki vodi formacijske bataljone Al Kaka, Furkan, Jarmuk, Al Sadik in druge. Imena so dobili po provincah, iz katerih izhajajo. Skrivnost uspeha je teritorialni princip organizacije in stroga pravila delovanja poveljniškega kadra.
V prevodu arhivarja Ajmana Al Tamimija ima pravilnik o liku in delu vsakega poveljnika enote kalifata devet točk. 1. Dolžnost poveljnika je obramba ozemlja kalifata 2. Poveljnik vodi vojsko na bojišče brez omahovanja in dvomov ter sprejme odgovornost za vse odločitve. 3. Poveljnik sledi ukazom nadrejenega častnika. 4. Upravljati zna vse lahko in težko orožje ter izvidniška vozila. 5. Trdno koraka pred svojo enoto in v svojih vojakih vzbudi pogum in odločnost za boj. 6. Zaveda se ciljev Islamske države in se strogo drži njenih pravil vojskovanja. 7. Vojsko vodi pred bitko, med njo in po njej. 8. Pozna vse organizacijske oblike sovražnika in loči izdajalske vojake od apostatov in nevernikov. 9. Na svojem ozemlju ne dovoli nobenega kršenja božjih zakonov in uredb lokalne uprave.
Če prekrši pravila in se v boju izkaže za nesposobnega, mu odrežejo glavo. Z aplikacijo teh pravil na vrhovnega poveljnika oboroženih sil, ministrstvo za obrambo in najvišji poveljniški kader bi se Slovenska vojska izmotala iz zadrege v pol leta in si povrnila moralo. Kalifat za reorganizacijo nikoli ni potreboval več kot pet tednov.
Reorganizacija levice ni nič bolj zapletena operacija. Vsakič ko se je spodobna revolucionarna organizacija soočila z dejstvom, da ima več članov politbiroja kot preostalega članstva, se je takoj lotila kadrovske prenove. Najprej se je razdelila na frakcije, ki so si podaljšale ime in si omislile nov simbol. Recimo, da je Delavska stranka ugotovila, da nima članstva, ki bi se udeleževalo njenih sestankov. Takoj se je preimenovala v Enotno delavsko stranko in se razcepila na frakcije, od katerih je bila prva Enotna delavska stranka internacionalne komunistične neposredne akcije in napredka, druga Enotna delavska stranka (neodvisni), tretja pa Enotna združena delavska stranka osvoboditve in zavezništva s kmeti. V prvem koraku so imele eno skupno programsko točko, da je treba v vsaki pošteni revoluciji pred zid najprej postaviti socialdemokrate kot izdajalce levice. »S fašisti bomo kasneje opravili, ker so idejno zmedeni, socialdemokrati so sovražnik.« Socialdemokrati so na ta izziv odločno odgovorili, da so oni sredinsko usmerjena stranka, ne pa levica, in da se s to bando radikalcev niti ne pozdravljajo na ulici, kaj šele da bi z njo oblikovali skupno platformo. Anarhisti s prezirom v svojem komunikeju zavrnejo vse frakcije lažne levice in se strinjajo samo s tem, da so socialdemokrati sovražnik, vendar imajo o tem vprašanju poglobljeno in obsežno ločeno analizo.
Po uspešni prvi fazi sledijo naslednji koraki kadrovske prenove. Takoj ko se v vsaki frakciji člani preštejejo in ugotovijo svoje nizko število, gre vodstvo v kadrovsko čistko in izključi vse, ki so zagrešili odklon v levo ali v desno. Če pride do protestiranja in vprašanja, kateri odklon je slabši, levi ali desni, odgovor pride iz klasikov. »Oba odklona sta slabša.« Ta trdna programska os stranki omogoči ravno dovolj manevrskega prostora, da svoje vrste očisti do idejne prečesanosti, ki omogoči nov začetek. Ko so vse platforme ločene, vsi izključeni organizirani v gibanje in vsi komunicirajo samo še čez poglavja svojih bodočih zbranih del, zaživi pobuda o oblikovanju skupne fronte proti desnici, ki je na pohodu.
