Zaupajmo, prosim, profesionalnemu socialnemu delu

Pogosto v zadnjem času se neargumentirano, posplošeno in neživljenjsko izenačuje socialno delo z upravnim delom. Toliko očitnih nestrokovnih argumentacij, ki se skrivajo za že posplošeno kritiko javne uprave, še nisem slišala. Socialno delo ni in nikoli ne sme postati instrument socialne politike. Tega se naša ministrica zelo dobro zaveda, kakor tudi vsi, ki v tej stroki delamo. In delujemo. Zato je ministrica z zmerno previdnostjo ravno stroki prepustila oceno opravljenega dela. Če socialnovarstvene prejemke delno enačimo z birokratiziranim delom in javno upravo, tega nikakor ne moremo primerjati s svetovalnim delom, delom z otroki, zaščito otroka, delom s starejšimi in ranljivimi skupinami. V tem primeru gre za stroko, za katero stojijo akademske institucije in socialne, psihološke ter pedagoške znanstvene vede. Za nami je strokovna praksa, ki je oblikovala profesionalno socialno delo, in če ji ne zaupamo, potem smo pa res država.

To je področje, ki ga kot strokovna delavka zagovarjam.

Laična javnost je pozabila, da so javno mnenje izoblikovali prav mediji, ki so iz konteksta potegnili (ali zrežirali, izrezali) tisto, kar a priori noben strokovni delavec CSD ne bi niti pomislil, kaj šele izgovoril – da so bili starost starih staršev in stanovanjski pogoji v konkretnem primeru vključeni kot argumenta za takšno odločitev centra. Ta dva argumenta sta v primerih odločanja popolnoma irelevantna, saj sta današnje razumevanje in definicija starosti popolnoma drugačna od tiste pred 20 leti. Da ne omenjamo materialnih pogojev. In prav potenciranje nepomembnih in napačnih razlogov je sprožilo verižno reakcijo, kajti vsi stari starši se lahko prepoznajo v tej potencialni situaciji, pri čemer izhajajo samo iz sebe, svojih čustev, svojih reakcij z mislijo: kdo bi lahko odvzel mojega vnuka? Prepričani, da imamo ustavno pravico skrbeti zanj in vzgajati otroka, se včasih spozabimo in nadaljujemo s prepričanji, da imamo nesporno oziroma popolno pravico tudi odločati o usodi svojega otroka ali vnuka. Takšno prepričanje in stališče je sporno, saj razvrednoti posameznika na nivo lastnine. Odnosi, kjer si posameznik vzame nesporno pravico odločati o drugem, so nasilni.

V socialnem delu, tako kot povsod, so seveda možne napake. Ker gre za delo z ljudmi in za ljudi, pri čemer smo soudeleženi v njihovih življenjih, so napake včasih težko predvidljive, tako kot so nepredvidljive odločitve naših uporabnikov, na katere včasih ne moremo vplivati. Pri naših strokovnih odločitvah vedno preučujemo in ocenjujemo možnosti in tveganja. Zmeraj smo pod drobnogledom strokovne in laične javnosti. Zaradi varstva osebnih podatkov smo zavezani k molčečnosti, kar se v javnosti zlorablja. Enako pogosto smo v zadnjem času v posebnih družbenoekonomskih pogojih izpostavljeni napačnemu in samovoljnemu interpretiranju resnice, označevanju grešnega kozla za vse napačne poteze politike zadnjih 20 let ter kompromitiranju našega ugleda.

Kot človek (ženska) iz prakse, ki se s teorijo znanstvenega socialnega dela in prakso socialnega dela ukvarjam več kot 30 let, lahko ponosno zagovarjam znanje, ki ga strokovni delavci imamo. Nič ni narobe z zakoni. Zakone smo ustvarjali, da jih spremenimo, takrat ko začutimo, da smo presegli meje dotedanjega razumevanja in tolmačenja. In to smo že poskušali z družinskim zakonikom in bomo še vztrajali. Toda to moramo početi zavedno, premišljeno in ne z zlorabo politike, temveč z vključitvijo vseh relevantnih civilnih in družbenih dejavnikov.